Ljubitelj starih in novih smuči

Besedilo: Jasna Paladin
Kategorija: GG Plus / / 06:00

Marjan Schnabl je učitelj smučanja že več kot štirideset let, kot nadzornik smučišč in velik ljubitelj smučanja pa na belih strminah še vedno preživi večino zimskih dni.

Šestinšestdesetletni Marjan Schnabl iz Šmarce je s smučanjem zaznamovan že skoraj vse svoje življenje. Ko je bil star pet let, ga je s smučanjem navdušila stričeva žena, ki je z drugimi Kamničani hodila smučat na plaz pod Ojstrico. »Smuči so me začele zelo zanimati, a tiste za odrasle so mi bile prevelike, zato sem si sam skušal izdelati svoje iz desk, kar seveda ni bilo lahko. No, ko pa sem bil star štirinajst let, mi je mama kupila prve rabljene smuči. Odlične so bile, še danes jih hranim, in spominjam se, da so stale osemsto takratnih dinarjev, kar je bil velik strošek,« se svojih smučarskih začetkov spominja Marjan Schabl, ki se je smučarskih zavojev brez kakšne druge opreme učil na Velikih Poljanah.

»Smuči so bile lesene, brez robnikov, čevlje smo zapeli z jermenčki. Tehnike takrat nismo poznali in vsak se je učil tako, da je opazoval druge. Ko sem začel obiskovati srednjo šolo v Ljubljani, pa sem si s štipendijo kupil svoje prve nove smuči in takrat se je tudi začelo bolj zares,« se spominja. S prijatelji so začeli smučati na Veliki planini, kjer takrat še ni bilo ne nihalke ne sedežnice. Ko se je po dveh letih služenja vojaškega roka v Srbiji, kjer strmin za smučanje ni bilo, vrnil domov, ga je na njegovo najljubše smučišče na Veliko planino že popeljala nihalka in infrastruktura na belih strminah ga je dokončno navdušila za smučanje. Da bi izpopolnil svojo tehniko, se je nekaj časa po smučišču vozil celo s priročnikom v roki, nato pa se je vpisal v tečaj za vaditelje in trenerje. »Takrat še nisem imel želje postati učitelj, le svojo tehniko sem želel izpopolniti. Z diplomo o opravljenem tečaju pa sem v kamniškem smučarskem društvu prevzel vodenje pionirske alpske šole, smučarske tečaje pa vodim še danes, torej že več kot štirideset let,« ponosno pove in doda, da je prav toliko let aktiven v Društvu učiteljev, trenerjev in sodnikov smučanja Kamnik.

Večino svojega dopusta je preživel na snegu, v vseh teh letih pa zamenjal okoli trideset parov smuči. Sčasoma sta ga navdušili tudi zgodovina smučanja in stara smučarska oprema in danes se s kamniško skupino starosvetnih smučarjev udeležuje srečanj po vsej Sloveniji. Po letu 2003, ko se je upokojil, ima za smučanje še več časa. Opravil je izpit za smučarskega nadzornika, tako da veliko zimskih dni preživi med smučarji na svojem najljubšem smučišču na Veliki planini. »Smučanje imam rad predvsem zaradi stika z naravo in ni lepšega občutka, kot se pozimi iz sive megle povzpeti na sončne bele strmine,« pove in ponosno doda, da ga leta pri vijuganju po belih strminah prav nič ne ovirajo.