Od Vitranca strmine pa do bele Jahorine

Kranjska Gora je pojem smučarskega središča na celotnem območju bivše skupne države z bližnjo okolico vred.

Bližnja okolica je Bolgarija, poleg nje pa tisti del Italije, kjer zelo dobro govorijo slovensko in živijo tako rekoč onstran žive meje, ki nas loči. Zakaj ne boste videli avstrijskih in italijanskih tablic na avtomobilih, razen omenjenih, ter vseh drugih "zimsko" evropskih, pa je jasno: tako smučišče, kot je Kranjska Gora, ima v Avstriji vsaka vas, so pravili, in potem ... Potem nisem več poslušal debate za šankom, ker ne maram, da mi kdo blati Kranjsko Goro. Moral sem odbrzeti na ogled proge, po kateri bodo v tem tednu smučali tisti, ki najbolje obvladajo veleslalom in slalom na tem svetu.

Tabla, ki označuje začetek Kranjske Gore, je za moj okus ena najlepših, kar jih je na tem svetu. Vsakič, ko sem jo videl, me je čakal krasen dan, večer ali jutro. Skozi mravljišče ljudi v centru so bili redarji v flouroscentnih brezrokavnikih videti kot policaji ali celo vojaki, ki priskočijo na pomoč v reševanju kaosa. Usmerili so me na parkirišče, za katero se je izkazalo, da je v bistvu drsališče. Ob razmišljanju, da bom moral svojim pnevmatikam nadeti verige, me je prešinil strah, da parkirišča sploh ne bom videl. Uspelo mi je po dveh redarskih usmeritvah. Stopiti iz avta na led je lep občutek, dokler si ne nadeneš pancarjev, za katere pa izkušeni vemo, da na ledu včasih bolj drsijo kot pa za to narejene drsalke. Avto je ostal na ledu in skoraj bi si upal staviti, da ga ob vrnitvi ne bom našel na istem mestu. Zdrsnil bo vsaj tri metre v naslednje parkiranega in ta v drugega in kot domine se bo cela vrsta nasukala na ubogo leseno brunarico.

Za smučarijo od enajstih dopoldne do štirih popoldne boste v Kranjski Gori odšteli 27 evrov in nič centov. Zaokroženih cen sem navajen, a tudi odlične ponudbe. Mimo Bedančeve štale sem se odpravil na štirisedo, ki me bo popeljala proti progama, ki nosita ime Podkoren ena in dva. Ta štiriseda sedežnica pelje nad zasneženim kolesarskim parkom in tako, kot mora biti vedno na vseh žičnicah, smo na potovanju k vrhu imeli dva postanka. Ne vem, čemu sta bila namenjena, ampak čeprav žičničarska tehnologija doživlja razcvet in vstopnica stane 27 evrov in nič centov, žičnica vsaj dvakrat obmolkne, preden prideš na ledeni sestop. Vzdrževalec z lopato in smučmi pred sestopom opazi vse, razen tega, da mi, ubogi bogati smučarji, lezemo s štirisede na "živi" led v upanju, da imamo dobro nabrušene robnike.

Tabla na jelki kaže smer Podkoren 1, 2, spustim se in vijugam v pravo smer. Tabla SLOW DOWN in Upočasni me opozori, da prečkam žičnico, ki pelje proti vrhu s pomočjo sider ali krožcev, ne spomnim se prav dobro. Potem se levo navzdol spuščate do prelomnice, na kateri priporočam postanek, da si ogledate, kje so se do zdaj in se bodo ta vikend spuščali v cilj tisti najboljši veleslalomisti in slalomisti. Lažje jim bo, saj jih bodo plastični količki ustavljali ob vsakem udarcu, ki jim jih bodo smučarji dali. Strmina? Ne najdem besed ... Štiriseda vas popelje na vrh vse do štarta Pokala Vitranc. Za slabše oziroma povprečne smučarje odsvetovana žičnica. Odsvetujem jo tudi tistim s slabim želodcem ter srcem. "Gardaland" žičnica je strma. Neverjetno strma in pod sabo gledate smučarsko progo, po kateri se boste smučali. Sestop z žičnice pomeni konec prvega dela srhljivke. V tistem trenutku se spomnim, kakšen norec moram biti, da plačam za to, da me je strah. Pogled v dolino s štarta oz. najbližje bližine štarta je podoben tistemu s planiške velikanke. Vse je pod vami. Celo dolino imate na dlani. V to dolino se boste, če si boste upali, spustili po najbližji poti. V bistvu boste padali v dolino, čeprav ste dobri smučarji. Preden se boste pognali v globino, boste opazili zmrznjeno rumeno krpo, obešeno med dva količka, na kateri piše: Nevarnost! Kljub opozorilu se boste spustili. Prva strmina na Garminu pokaže -65-odstotni nagib. Vse je ledeno, vse je pripravljeno za dirko. Nova tehnika smučanja na takem ledu in taki strmini je mogoča samo v izvedbi najboljših smučarjev, zato se ne sekirajte, če boste abručali, čeprav že popolnoma obvladate karvanje. Potem sledi "ravnina", kot ji pravijo reporterji ob prenosih Pokala Vitranca. Ta ravnina ima samo -32-odstoten nagib ... in potem zadnji prosti pad v cilj. Kljub močnemu zaviranju ob vsakem zavoju sem dosegel hitrost 75 kilometrov na uro. Vmes je bilo še marsikaj, a dopuščam možnost, da zaradi borbe za življenje nisem vsega skopiral na "hard disk", ki je bil ob tej reportaži precej globoko v spodnjicah.

Vitranca strmino sem spoznal kot najbolj stresno dogodivščino, ki sem jo doživel v svojem športno rekreativnem življenju, in vsakič, ko bom gledal Pokal Vitranc, bom stal mirno ob tv-ekranu v čast tistim najpogumnejšim. Mislim, da bo precej manj stresno opravilo, ko bom šel še preverit na belo Jahorino, da bom lahko povsem prepričano zavpil: Smučajmo vsi, Bojan in mi ...