Moj otrok ima avtizem (2)

Starši najprej opazimo, da se otrok obnaša, odziva, pogovarja ali igra drugače kot drugi otroci.

Ker se je o avtizmu v preteklosti bolj malo govorilo in ker starši pogosto ne vemo, kakšni so znaki avtizma, nam šele pregled pri zdravniku potrdi, da se otrok razvija drugače od vrstnikov. Poleg tega je otrokovo vedenje lahko zavajajoče, saj na posameznih področjih izstopa in se nam zdi pravi mali genij. Niso tak redki primeri, tako pri nas kot v svetu, da se avtizem obravnava pod drugimi diagnozami (gluhost, duševna manj razvitost …). Prava diagnoza je potrebna čim prej, saj ne glede na težo bremena, ki ga dobimo z njo, pride tudi olajšanje, ko končno vemo, zakaj se otrok obnaša tako, ko se. Vendarle je to le pomoč pri razumevanju, ne pa tudi rešitev težav, ki spremljajo avtizem. Otroci z avtizmom se mnogim zdijo razvajeni, nevzgojeni ali čudni. Starši so nemočni, saj otroci z avtizmom potrebujejo drugačen pristop, ki se ga morajo šele naučiti. Odziv staršev in razumevanje okolice močno vplivata na to, kako se bo otrok razvijal, kakšne spodbude bo dobil, v kolikšni meri bo njegovo vedenje sprejeto. Znaki se zelo različni, tako po intenzivnosti kot po posameznih področjih. Otrok lahko govori, ima omejen govor ali pa sploh ne govori. Starše včasih zavede to, da otroci večinoma razumejo vse, kar jim govorijo. Zato pomislijo, da bo otrok pač kasneje spregovoril kot drugi. Če pa otrok govori, lahko ponavlja za drugimi ali pa ves čas govori samo o tistem, kar ga zanima, ali uporablja ene in iste fraze. Področje govora in diagnosticiranje avtizma je zapleteno tudi zato, ker se vsak otrok razvija in tako mnogi računajo še na dodatno leto, ko se bo otrok razvil. Šele skupek vseh podatkov pokaže, ali gre za avtizem ali ne. Zato je treba posvetiti pozornost vsemu, kar se nam zdi posebno ali drugačno pri razvoju otroka.