Z revščino narašča tudi brezdomstvo
V Domžalah streho nad glavo dajejo osmim brezdomcem, v javni kuhinji pa razdelijo do petnajst kosil dnevno, a brezdomcev, predvsem takšnih prikritih, je še več, predvsem na vasi. Problematika narašča, opozarjajo strokovne službe.
Domžale – »Dvajset let sem živel v Mengšu, v stanovanju Melodije, kjer sem bil tudi zaposlen. Z zakonom o denacionalizaciji je objekt prešel v roke drugega lastnika, ki se je stavbo odločil izprazniti in podreti. Ker sem imel dovoljenje, da prebivam v tistih prostorih, me pred vrata ni mogel postaviti, a ko me nekaj dni ni bilo doma, me je ob vrnitvi čakal šok. Stavba je bila porušena in čez noč sem ostal brez strehe nad glavo,« je svojo življenjsko zgodbo, ki ga je pripeljala med domžalske brezdomce, na kratko povzel Dušan, ki že dve leti in pol živi v bivalnem kontejnerju na dvorišču domžalskega Rdečega križa. »Na začetku je bilo zelo težko predvsem psihično, sicer pa se ne smem nič pritoževati, saj imam streho nad glavo, topel obrok in socialno pomoč, tako da se najde kak evro tudi za cigarete in kakšen liter in mi ni treba prosjačiti. Z veseljem tudi kaj postorim, zato mi na Rdečem križu zaupajo, saj še nikdar nisem ničesar ukradel, nikomur nič hudega storil in nisem konfliktna oseba.«
In res so brezdomci, nad katerimi bedi domžalski Rdeči križ, urejeni in tudi pridni, za kar je zaslužen predvsem sekretar Območnega združenja Rdečega križa Domžale Brane Kosmač. »Pod našim okriljem že dvanajsto leto deluje javna kuhinja, ki jo financira občina, tople obroke pa omogočamo vsem občanom, ki se znajdejo v težki socialni situaciji. Za brezdomce smo uredili tudi štiri bivalne enote v dveh bivalnih zabojnikih, ki so jih med zadnjo vojno uporabljali za begunce. Pozimi so sobe vedno zasedene, v njih pa vseskozi veljajo stroga pravila – nič alkohola, kajenja, obiskov, nobenih živali, skrb za red in čistočo. V okviru javne kuhinje in zabojnika imamo tudi kopalnico in pralni stroj, saj od naših brezdomcev pričakujemo tudi osebno urejenost,« je pravila povzel Kosmač in poudaril, da si prizadeva brezdomce kar se da zaposliti z delom, saj od njih zahtevajo, da so aktivni. Tako pomagajo tudi pri razdeljevanju paketov s hrano in oblačili, v teh dneh so odmetali ves sneg in tudi sicer pridno skrbijo za svojo okolico. Če se pravil ne držijo, pravico do bivanja pri njih izgubijo in tega se dobro zavedajo. Sobe so skromne, a tople, z električno pečko, televizijo, nekaj pohištva.
Ko so pred dvanajstimi leti uredili zabojnik za brezdomce, so med okoliškimi stanovalci naleteli na burne odzive, zdaj pa z njimi večinoma težav ni. Po mestu ne prosjačijo, v toplih dneh se jih nekaj sicer druži na domžalski tržnici, včasih je koga opaziti tudi na avtobusni postaji ali v mestnih parkih. Nekoliko manj nadzora je sicer nad brezdomci, ki bivajo v sobi sosednje Karitas, česar se zavedajo tudi na Občini Domžale. »V skromni sobi Karitas se na nekaj kvadratnih metrih na dveh pogradih stiskajo še štirje brezdomci, ker pa Karitas nima zaposlenih oseb, pri njih prihaja do pogostejših zlorab alkohola in tudi drugih drog. Na občini vsako leto za socialne programe namenjamo več denarja – v letu 2010 bo tega že skoraj sto tisoč evrov. Decembra jih je župan Toni Dragar tudi prvič povabil na božično kosilo, a so se odzvali le štirje, saj so precej nezaupljivi in se ne želijo izpostavljati,« je povedala podžupanja Andreja Pogačnik Jarc in dodala, da o nakupu dodatnega zabojnika na občini za zdaj ne razmišljajo.
Do brezdomstva pripelje splet okoliščin
Življenjske zgodbe domžalskih brezdomcev vrsto let spremlja tudi Renata Baras s Centra za socialno delo Domžale. »Zelo veliko je prikritih brezdomcev, takšnih, ki živijo pri kmetih za hlapce ali vsak dan prenočijo pri drugem znancu, sorodniku, niso pa še sami sebi priznali, da so brez doma in da potrebujejo pomoč. Veliko ljudi prejema zgolj socialno pomoč, a 226 evrov je komaj dovolj za preživetje, ni pa dovolj še za najemnino. Enotnega profila brezdomcev ni – gre za ženske in moške, mlajše in starejše, izobražene ljudi ali takšne brez šol. Težko je najti skupno točko, praktično vedno pa gre za splet okoliščin – ali je bil najprej kriv alkohol, morda duševna bolezen, ali pa so najprej izgubili zaposlitev – na koncu se vse to združi skupaj. Takšni ljudje se znajdejo v brezizhodnem položaju, nimajo pa moči, volje in možnosti, da bi življenje spremenili, vse začeli znova. Četudi so pripravljeni delati, službe ne dobijo in zato se začnejo vrteti v začaranem krogu podobnih ljudi, brezdelja, alkohola. Pomagamo jim lahko le, če si sami to želijo in če sami spremenijo svoje mišljenje, zato še bolj kot socialno finančno pomoč potrebujejo delo, aktivnosti, občutek koristnosti,« pravi Barasova, ki predlaga, da bi brezdomcem s kakšnimi aktivnostmi lahko pomagali prostovoljci, podobno, kot je to že urejeno za starejše občane.
Med brezdomci so tudi tridesetletna gimnazijka, pa nekoč uspešen, a nekoliko naiven poslovnež in nekdaj urejena in pridna ženska, ki ji je življenje s strelom v glavo spremenil ljubosumen partner. Prav vsak od nas se lahko kdaj znajde v takšni situaciji, opozarjajo strokovnjaki. »Vsi so nekoč imeli urejeno življenje, celo družine, a se je usoda poigrala z njimi, niso pravi čas prosili za pomoč, niso se znašli v sistemu. Zato je pomembno, da o svojih težavah spregovorimo pravočasno, ko se še da pomagati,« opozarjajo na centru za socialno delo.
Kako dolgo bo Dušan še brezdomec pri domžalskem Rdečem križu, ne ve. »Nimam kam iti, dobesedno,« pravi. »Svoj dom bom lahko imel le, če zadanem na lotu. Res je za nas lepo poskrbljeno, a od vsega si najbolj želim tistega občutka neodvisnosti, ki sem ga nekoč že imel …«
Brezdomci v Kamniku
Na območju Kamnika so trenutno štirje brezdomci, ki jim Občina Kamnik plačuje sobo v samskem domu na Cankarjevi ulici. Brezdomcev je sicer v občini še več, a so si bivanje nekako uredili sami. »Postelje v samskem domu so sicer različno zasedene. V poletnih mesecih manj, saj brezdomci prenočujejo kar na prostem, v zimskih pa jih je celo premalo. Število brezdomcev narašča in ni pričakovati zmanjšanja,« je povedala vodja oddelka za družbene dejavnosti na Občini Kamnik Liljana Juhart Mastikosa in poudarila, da bodo sredstva v ta namen zagotavljali tudi v prihodnje. A kamniški brezdomci se bodo kmalu znašli pred velikim problemom. Kot so sporočili s centra za socialno delo, naj bi v letošnjem letu samski dom zaradi denacionalizacijskega postopka zaprl svoja vrata.