Čisto drugačna smučarija

Od nekdaj sem poslušal, da je turno smučanje enako smučarija smučarjev, kot je jazz glasba glasbenikov.

Nisem ravno najbolj radovedne sorte človek, ampak ko gre za šport ali rekreiranje, nisem vzdržen. Nisem niti nagnjen k ekstremizmu, zato je bila edina zavora, da se ne lotim turnega smučanja, vonj po ničemer, kar je zelo nevarno in ni za vsakogar, sploh pa ne za navadnega osebka, kot sem jaz. Seveda sem vedel, da moraš biti dober smučar, da bi se tega lotil, kaj več pa niti ne. Aja, pozabil sem, da moraš biti predvsem užitkar, da ti morajo iti na živce vlečnice, gondole in čakalne vrste pred njimi, drage vstopnice in vozovnice. Če pa vam že to ne gre na živce, pa imate verjetno kdaj pa kdaj radi ljubi mir tam, kjer ste kdaj pa kdaj radi čisto sami ali pa v družbi, ki si jo sami izberete.

Turno smučanje je iz leta v leto bolj priljubljen šport in rekreacija pri nas. Veliko oziroma ogromno ljudi se že ukvarja s tem, vendar se bolj malo ve, kje vse in kako uživajo, kjerkoli se že potikajo s smučmi na nahrbtniku ali vpetih na smučarske čevlje. Kakorkoli brez smuči ne gre kot tudi ne brez opreme, ki je na videz enaka, kot jo rabimo za alpsko smučanje, a se vendarle razlikuje. Še največjo razliko opazimo pri vezeh, ki so za turno smučanje povsem drugačne in tudi delujejo drugače. Razlika je tudi pri čevljih, saj so turni smučarski čevlji precej prilagojeni tudi hoji in ne samo smučanju. Palice so enake kot tudi oprema s to razliko, da brez nahrbtnika, v katerem je skoraj vsa planinska oprema z nekaj dodatki, ne gre.

Sam sem preizkusil osnovno varianto turnega smučanja, ker se nisem mogel dogovoriti za vodnika, ki je za začetnike skoraj nepogrešljiv. Zakaj? Zato, ker so gore v tem času nekaj najnevarnejšega, v kar se lahko podaš, sploh pa, če jih nisi vajen. Moja prva tura je šla čez "vojaško" smučišče na Pokljuki proti Viševniku s tem, da sem prisopihal nekje do polovice, odkoder sem se spustil na Uskovnico in krog spet zaključil na Pokljuki pred Športnim centrom. Premagana strahotna višinska razlika, ne da bi snel smuči in bil v nevarnosti, se mi je zdela odličen začetek v svet turnega smučanja. Drugič bom vsekakor "najel" vodnika, da mi razkaže poti okoli Jezerskega, Bohinja ali Pokljuke.

Tisti bolj "besni" rekreativci morate biti seznanjeni s tem, da je to tisti šport, za katerega se lahko z zagotovostjo reče "živalski". Če greste zganjat tekmovanja in uživate, medtem ko se trpinčite, potem je to kot nalašč za vas. Na športni strani današnjega glasa si preberite o vertikalni turni dirki in vam bo takoj jasno, koliko moči morate imeti v sebi. Ampak za začetek bi predlagal "prvostopenjsko" lahko turo, da ne izgubite veselja do rekreacije. Lahka pomeni, da med vzponom ni potrebno snemati smuči in orientacijsko ni zahteven. Smučate oziroma hodite s smučmi na nogah lahko tudi po kolovozih, gozdovih, planotah, skratka povsod tam, kjer ste prepričani, da se ne boste izgubili ali da obstaja kaka druga nevarnost, kot so plazovi, prepadi, strmine, skale ... Med lahke spadajo na primer: Blegoš, Bohinj, Javornik, Matajur, Ratitovec ... ipd. Zahtevna turna smuka poteka po večini zunaj poti in vodi po večjih strminah, včasih je potrebno tudi sneti smuči in si nadeti dereze. Orientacijsko poučeni morate biti in že vedeti o vseh nevarnostih, ki jih lahko doživimo v gorah. Potem si sledijo še zelo zahtevne turne smuke, ki imajo podpise: I nezahtevno, II delno zahtevno, II zahtevno, II plus bolj zahtevno, III zelo zahtevno, III izredno zahtevno, kot je na primer Turski žleb. Potem pa se boste spoznali še z oznako S, vse od enke do šestice.

Vsekakor, da se najprej spoznate z opremo, zahtevnostjo in osnovnim znanjem, priporočam tisto najprej opisano, lahko varianto, vendar sem prepričan, da vas bo te vrste smučarija že po prvem poskusu nadvse prepričala in boste težko še kdaj čakali v vrsti za pregrešno drage smučarske vozovnice.