Do domačih prevzemov je država nekorektna

Predsednik uprave Merkurja mag. Bine Kordež je k svojim pronicljivim analizam in predlogom v časopisih dodal še pogumni nastop s gostujočim predavanjem na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani. Analiziral je krizo in predstavil svoj pogled na prevzeme podjetij.

V torek se je na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani začel niz tako imenovanih gostujočih predavanj in kot prvi je nastopil diplomant in magister ekonomskih znanosti na tej fakulteti, predsednik uprave nakelskega Merkurja Bine Kordež. Naslov predavanja Kriza, prevzemi in tajkuni je bil vsekakor dovolj izzivalen, in kot je dejal ob pozdravu dekan prof. dr. Dušan Mramor, provokativen, da je napolnil veliko predavalnico. Poleg študentov mu je prisluhnila tudi vrsta profesorjev, da o zanimanju medijev niti ne govorimo. Tudi tokrat se je Bine Kordež, ki je v časopisih objavil že več kot 140 člankov, potrdil kot briljanten analitik in sijajen, samosvoj razlagalec in komentator razmer.

Država je ob krizi precej nemočna

Že ob pozdravu je Bine Kordež hudomušno pripomnil, da bi sicer bilo morda bolj modro, če bi bil tiho, če bi se potuhnil, kot to počne večina menedžerjev, ki so prevzeli podjetja. Vendar, ker je tako ali tako praktično vsakodnevno na tapeti medijev, ki ne glede na vse vztrajajo pri svojih zgodbah (mediji smo bili tudi v nadaljevanju predavanja pogosto deležni vrsti pikrih pripomb in očitkov), je morda prav, da vsaj na tej ravni pove tudi svojo plat. Že uvodna ponazoritev, kako je nastala finančna luknja in z njo svetovna finančna kriza, posledično pa gospodarska kriza, je bila presenetljivo preprosta in zgovorna. Iz te je izvedel ugotovitev, zakaj namreč države z davkoplačevalskim denarjem vlagajo ogromna sredstva v sanacije bank. Ta vlaganja ne rešujejo bank in njihovih lastnikov, pač pa deponente v teh bankah. »Kriza je kot zdravje – pol ga je v glavah,« je dejal Kordež in za izhod iz krize je izredno pomembno pozitivno razmišljanje, optimizem ter hkrati odgovorna realnost in točnost ocen pristojnih inštitucij. V časih konjunkture niso bogateli le nekateri, pač pa smo imeli koristi vsi. Lastniki kapitala sicer več, vendar so prav ti v krizi tudi največ izgubili. Vloga države je pri reševanju krize, vsaj na kratek rok, po Kordeževem prepričanju, kljub velikim besedam o vladnih ukrepih in izhodnih strategijah, majhna, manj pomembna, saj gre predvsem za vprašanja delitve.

Obrestne mere so previsoke

Pri analizi sedanjega gospodarskega položaja je Bine Kordež najprej opozoril na gibanja obrestnih mer, ki so šest let praktično povsem sledila gibanjem na mednarodnih trgih, v zadnjem (lanskem) letu pa je prišlo do razkoraka. Če v tujini obrestne mere sledijo padcu temeljne obrestne mere, v Sloveniji te zaradi povečanih bančnih marž ne padajo toliko in so za skoraj dvakrat višje. Na skupni potencial, ki znaša približno 21 milijard evrov, danes v Sloveniji plačujemo od enega do dveh odstotkov več obresti (torej med 200 in 400 milijoni evrov), kot bi bilo potrebno. Prepričan je, da bi z organiziranim pritiskom morali znižati obrestovanje kapitala pri nas, saj bi to pomenilo pri kreditih gospodarstvu pomembno razbremenitev. Slovenske banke k sreči niso vlagale v kontaminirane (izvedene) vrednostne papirje, zato so številni očitki o davkoplačevalskih vlaganjih v sanacijo brez osnove. Slovenska država po Kordeževem prepričanju še ni izgubila niti evra za poroštva, ki jih je dala za depozite in kredite (pri slednjih so garancije iz jamstvene sheme manj pomembne). Nasprotno z njimi celo služi, pomembno pa je, da je zagotovila delovanje sistema.

Pri plačah ni rešitev

Bine Kordež je pri orisu sedanjega gospodarskega položaja skozi ustvarjeno dodano vrednost s konkretnimi številkami in grafikoni pokazal, kako je ta pet let naraščala, v zadnjih dveh letih pa se je zmanjšala. Ob relativno stabilni rasti plač so tudi dobički in donos kapitala najprej hitro naraščali, v zadnjih dveh letih pa strmo padli. Ker višina dodane vrednosti že dve leti pada, bilanca kaže, da smo lani razdelili za 2 milijardi evrov več, kot je bilo ustvarjenega. To je pravi problem, ki se izraža s proračunskim deficitom, edino pravo vprašanje torej je, kako ustvariti več. Ne bodo nas rešile razprave o zniževanju visokih plač – mednarodni podatki kažejo, da so razlike v plačah oziroma plačna razslojenost v Sloveniji najnižja; niti očitki o visoki obremenitvi s prispevki in davki, saj so te, preračunano na kupno moč, povsem primerljive z evropskimi državami.

Kakšno lastništvo si želimo

Pri razlagi pogleda na menedžerske prevzeme je Kordež postregel s podatkom, da je bilo od leta 1993, ko so se ti začeli, prevzetih 80 odstotkov družbenih podjetij. Deset let ta proces ni bil sporen, čeprav je jasno, da so bili nakupi izvedeni s krediti na račun bodočih donosov. Država, ki je svoje deleže prodajala, jih je celo spodbujala. Prevzemi, bilo jih je okoli tisoč, so po Kordeževem mnenju pred dvema letoma postali sporni zaradi dveh primerov, ko sta postala premočna za politike. V kriznih razmerah je politika prevzeme razglasila kot krivce težav in omenjena primera onemogočila. Strinja se, da je lahko razvoj podjetij zaradi prevzemov tudi prizadet, vendar bi bil to tudi v primeru nakupov tujcev, ki prevzemajo podjetja prav tako s krediti. Postavlja se celo vprašanje, kakšno lastništvo si sploh želimo. Državno je slabo, tuje nezaželeno, domače preprečujemo z omejevanjem kreditov.

Odločitev za prevzem je bila pravilna

Po predstavitvi Merkurja je Bine Kordež spregovoril tudi o njihovem prevzemu. Sto vodilnih je bilo pred dvema letoma prepričanih, da ni dobro, če bi postali podružnica tuje verige, saj je Merkur, kljub slovenski majhnosti, postal največji trgovec s tehničnim blagom v vsej Vzhodni Evropi. Z veliko poguma so se odločili za prevzem in tudi danes Kordež meni, da je bila odločitev pravilna, čeprav je danes ne bi več ponovili. Vseh sto vodilnih doma in v tujini je pretežno pri tujih bankah (ki so tedaj denar prav ponujale!) vzelo kredite in zastavilo svoje premoženje ter izpeljalo prevzem povsem skladno z zakonodajo, z vsemi potrebnimi dovoljenji, javno in transparentno. Ugotavljajo, da so v pomembno slabšem položaju kot tuji prevzemniki, saj na primer Revoz dobiva državno pomoč (50 milijonov evrov nepovratne pomoči), ki jo nato v obliki dividend nakazuje Renaultu. Tudi pri ruskem prevzemu Slovenske industrije jekla s krediti slovenskih bank ni omejitev, kakršne se nekorektno postavljajo domačim prevzemnikom. Zelo zgovorni so tudi očitki Savi, ki je s svojim lastniškim deležem v Merkurju sodelovala v postopku prevzema, saj doživlja pravo medijsko gonjo, čeprav je v resnici svojo naložbo v Merkur pošteno oplemenitila.

Prevzemi so del tranzicije

V nasprotju s pričakovanji pa predavanje Bineta Kordeža, ki je bilo nagrajeno z aplavzom, ob koncu ni sprožilo kakšne zanimivejše razprave, kaj šele ob nedvomni provokativnosti in udeležbi mladih, ki znajo biti brez dlake na jeziku, kakšne polemike. Bolj kot vprašanja smo slišali komentarje štirih profesorjev in le enega študenta, čeprav so prevzemi podjetij že od 80-tih let prejšnjega stoletja tema, ki močno razdvaja ekonomiste. Da se pri nas prevzemajo dobro stoječa podjetja, je bilo v razpravi pripisano tranziciji, posebej specifičnim razmeram druge faze lastniške konsolidacije v Sloveniji. Na mnenje, da država poleg deponentov vendar rešuje tudi slabo poslovanje bank, posredno slaba podjetja, ki ne zmorejo odplačevati kreditov, da z davkoplačevalskim denarjem socializira izgube in blokira kapital, je Bine Kordež menil, da tega v Sloveniji (še) ni. Zgovoren primer pa je podržavljanje Hypo Alpe Adria banke v Avstriji, kjer je država zavarovala predvsem deponente ter hkrati omogočila nadaljevanje delovanja banke, ki bo na tak ali drugačen način izterjala svoje naložbe in ohranila pozicije na Balkanu.

V razpravi se niso izognili tudi aktualnim pritiskom na povečanje minimalne plače, s katere dvigom se je strinjal tudi Kordež, nikakor pa nimamo možnosti, da bi, kljub nastali uravnilovki, prilagodili druge plače. Samo znižanje obrestnih mer na raven, kakršna je v tujini, bi po Kordeževem mnenju dovolj razbremenilo gospodarstvo, da bi minimalne plače uredili vsaj na raven minimalnih življenjskih stroškov. Kakor ni dvig minimalne plače strogo tržno pogojen, pač pa vse bolj postaja družbeno spoznanje in dogovor, tudi pri za polovico višjih obrestnih merah kot v tujini ni pravih tržnih razlogov.