Registrska na vozu

Konjska vprega je mnogim Romunom edino prevozno sredstvo, zagotovo pa tudi najcenejše.

Sonce nam je že zjutraj dalo vedeti, da bo to še en njegov dan. Ne glede na to, da je zunaj januar, imate najbrž še v spominu, kako težko je poležavati v šotoru, na katerega neusmiljeno pripeka sonce. Že prav, sunny boy, saj bom vstal. V izogib kasnejše gneče hitro skočim pod tuš in ob hoji iz bližnjih sanitarij proti šotoru že od daleč zavoham kavo. Bravo. Ker smo ta dan pred seboj do starega mesta Sighisoara imeli le kakih 180 kilometrov, smo se nekaj časa okrog vlekli kot ponedeljkovi smrklji. No, red je red, je b'lo treba jt. Naš šotor se mi je, čudno mar ne, pri tiščanju blaga v vrečo sicer zdel »malenkost širši« kot dva dni prej, ko smo ga prvič jemali ven, a je z dovolj volje tudi to uspelo. Glede na to, da smo šotora pospravljali na 100-odstotni pripeki, je najbrž odveč dodati, da je šel moj jutranji tuš v trenutku »v tri krasne«.

Olje, ki smo ga kupili v soseščini kampa na Peugeotovem servisu, kjer je enako kot pri Citroënu »uradno olje« Total, je bilo nekoliko cenejše kot pri nas, saj nas je liter stal okroglih 7 evrov. Smer severozahod, po ne preveč zahtevni regionalki z eni gozdnim prelazom nekaj nad 600 metri. Ob cesti so domačini v velikem številu prodajali gozdne sadeže od gob do jagod in malin. Povsod jih je polno, tudi na ovinkih in ozkih delih ceste, kjer nimaš kje ustaviti. Kar si tiče prometne kulture, so Romuni sploh nekaj posebnega. Oni se recimo ustavijo tudi sredi ceste, še posebej, če morajo nekaj nujnega povedati znancu, ki se je pripeljal nasproti.

Nič posebnega niso tudi konjske vprege. V Romuniji jih je registriranih nekaj sto tisoč. Da, registriranih, saj imajo na zadnjem delu obešene tablice. Ne vem sicer, ali veljajo kakšni standardi za obliko in velikost vozov, kljub temu pa tovrstna prevozna sredstva srečaš na vsakem koraku na vasi in v mestu in na njih ne sedijo le Romi. Kdo ve, ali je za vprego potrebno opraviti tehnični pregled? Naš spaček je »šel skozi« na zadnji dan starega leta. Ročna zavora ne prime, luči je potrebno dvigniti, od opreme pa manjka nova prva pomoč, izvem »na kanalu«. Pokličem Aljaža, če ima pol ure časa, da mi zategne ekscentre za ročno zavoro. »Ti, mal' 'mam dren, glih doktorat printam. No, ti kar pr'pel, ročne imamo hitro narejene.« Taka je ta spačkarska, najprej doktorat, potem pa »šravfarija«. (prihodnjič: še en Dracula)