Tri desetletja trenira skakalce

Jani Grilc, glavni trener v SK Triglav Kranj, je že vrsto let trener našega najboljšega smučarskega skakalca Roberta Kranjca.

Jani Grilc iz Grada pri Cerkljah je priznano ime v vrstah slovenskih trenerjev smučarskih skakalcev. Kljub temu da bo letos dopolnil 51 let, pa v skokih kot trener dela že tri desetletja, od leta 1986 profesionalno. V klubu SK Triglav Kranj skrbi za najboljšo selekcijo, je pomočnik trenerja B-reprezentance, bil je pomočnik trenerja A-reprezentance in dve leti trener mladinske reprezentance.

Kdaj se je začela vaša pot v smučarskih skokih?

»Že kot mlad fant sem imel veliko željo po skokih. Bil sem navijač Bogdana Norčiča in ga vseskozi spremljal. Želel sem se vključiti v skakalni klub, vendar ga v našem koncu ni bilo, tako da sem pri trinajstih, štirinajstih letih začel sam hoditi na treninge v Kranj. To je bilo že zelo pozno, poleg tega sem imel tudi težave s prevozom, saj doma nismo imeli avtomobila, in ni bilo nikogar, ki bi me vozil, tako da sem bil vezan na javni promet, poleti pa sem se v Kranj vozil s kolesom. Že takoj, ko sem začel trenirati, bilo je maja, smo skakali na 15-metrski skakalnici v Stražišču pri Finžgarju, po treh, štirih mesecih treninga pa je bilo treba že na 50-metrsko skakalnico. To je bilo vse zelo prehitro, saj nisem imel podlage iz prejšnjih let. Treningov je bilo za našo starost sorazmerno malo, vse je šlo zelo hitro, skakalnice niso bile tako pripravljene, kot so danes, prav tako tudi ne oprema. Moja pot skakalca je bila zelo kratka. Skakal sem le štiri leta. Poleg vseh že omenjenih težav, sem si poškodoval še koleno. Spomnim se, da se nas je tisto sezono poškodovalo kar osem ali devet. Poškodba me je spremljala še kasneje, tudi ko sem se poskušal vrniti.«

Kdo so bili skakalci vaše generacije?

»Moja generacija je bil Branko Benedik, pa Branko Finžgar, generacija, ki smo bili korak za tistimi, ki so bili takrat prioriteta v Kranju. Jedro članske državne reprezentance pa so sestavljali Bogdan Norčič, Marjan Mesec, Peter Štefančič.«

Kako to, da ste se po končani karieri skakalca odločili za delo trenerja?

»Skoke sem imel zelo rad in zato sem se po prihodu od vojakov odločil, da delujem kot trener in grem na izobraževanje, skratka skušam to, kar sem želel sam, prenesti na mlade.«

Vaš dan v zimski in poletni sezoni?

»Poleti je nekoliko lažje. Ni toliko vožnje, ker je manj tekmovanj, poleg tega se več skače v Kranju. Ni toliko dela s pripravo skakalnic, v kar smo vključeni tudi trenerji. Poleti je še kar nekako znosno, kljub temu da sem v klubu odgovoren za selekcijo, ki zelo veliko tekmuje, tako da sem kar precej na terenu. Pozimi je pa težko. Vrstijo se tekmovanja, treningi, poti, priprava skakalnic, tako da včasih ne veš, kje se te drži glava.«

Kakšno je vaše delo pri skakalcih, ki so člani vašega kluba in so v A-reprezentanci?

»Zvezni trener naredi plan. Je odgovoren za načrt dela, oziroma se skupaj posvetujemo, kaj je potrebno v kakšnem obdobju trenirati. Moja skrb so treningi doma, ko ni tekmovanj, sodelujem tudi na skupnih pripravah. Poleg tega je treba za pripravo tekmovalca, tako fizično, motorično, skratka na vseh področjih poskrbeti doma, saj na terenu za takšne priprave ni časa.«

Kakšni ste kot trener?

»Sebe bi težko ocenil. Bom rekel, da nisem polovičar, poleg tega želim, da tekmovalce vzgajamo ne samo v smislu treninga, temveč tudi karakterno, da naredijo šole, da so po moralni in po motivacijski plati čim bolj popolni, saj jih le to pelje do vrhunskega rezultata. Želim, da tako, kot smo dogovorjeni, tudi delamo, da so tudi tekmovalci, kar se teh stvari tiče, profesionalni.«

Kako pa skrbite za svojo fizično pripravljenost?

»S tekmovalci rad zaigram nogomet, čeprav mi kolena ne služijo najbolje. Za ohranjanje psihofizične kondicije skrbim predvsem s tekom v naravi, za kaj drugega pa ne ostane časa. Prav veliko me namreč ni doma, kar občuti tudi družina: žena, sin in hčerka, ki je tudi že mamica, tako da imam tudi vnukinjo.«

Sta tudi otroka športnika?

»Hčerka je igrala odbojko, sin je do petnajstega leta skakal, igral nogomet. Se pa s skoki ni tako »zastrupil«, kot sem se jaz.«