"Le kaj vidi na njej?"

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: Nasveti / torek, 12. januar 2010 / 06:00

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Hja. Najbolje se stvari obnesejo, če smo v življenju in tudi pri svojem delu dosledni. Vzemimo tisto o dva metra dolgem podaljšku moje poročne obleke iz prejšnjega nadaljevanja. V resnici je bila pol krajša. Se pravi, vlečka je bila dolga kvečjemu meter. Drugo je dodal tiskarski škrat, če se zatečem v domišljijo Svetlane Makarovič in njenega škrata Kuzme. Tako. Zdaj je moja vest čista.

Ko sem sedela pred oltarjem, z Andrejem ob svoji levici in z Metjo ob desnici, sem za hip v mislih odplavala v svojo mladost. V gimnazijska leta, ko sem v diskoteki prav na svoj osemnajsti rojstni dan spoznala moškega, ki bo čez nekaj trenutkov tudi pred Bogom sklenil z menoj zakonsko zvezo in s tem do konca svojih in mojih dni zapečatil najino skupno življenjsko usodo.

Če bo Andrej tole bral, me ne bo ves teden niti pogledal. Ampak, bom tvegala. Moje vrstnice so domala omedlevale ob misli na Andreja. Veliko kasneje mi je neka sošolka z gimnazije, ko sva se srečali v Tivoliju ob gugalnici, kjer se je takrat dveletna Tina veselo zabavala, brez dlake na jeziku zabrusila: »Daj, no, daj. Ne me farbat. Težko me boš prepričala, da nisi tako kot me druge, padla dol na njegovo lepoto. Prepričana sem, da si dobro vedela, da je bil v tistem času najbolj zaželen tip v Ljubljani. Vse smo se čudile in zavijale oči, češ kaaaaj, z Marjeto hodi; le kaj vidi na njej?«

No, ja. Nekaj na meni ga je že moralo privlačiti. Kar pa se mene tiče, sem se vsa leta najinega skupnega življenja spraševala, kaj je bilo tisto, kar me je na njem v desetinki sekunde (ta trenutek imam še po toliko letih živo pred očmi) prepričalo, da je to človek za vse moje življenje? Da bo ta moški oče mojega otroka ali otrok. Nikakor ne trdim, da nisem opazila njegove domala popolne lepote. Seveda sem jo; le katera je ne bi? Vendar. Verjeli ali ne. Apolonova podoba moškega me od nekdaj prej odbija kot privlači. Se pravi, njegov zunanji videz me ni na noben način pretental.

Ko sem v sanjski poročni obleki in z ekstravagantnim poročnim šopkom v naročju sedela pred oltarjem in so bolj mimo mene kot vame letele župnikove besede, sem našla odgovor. Bog naju je drug drugemu namenil že ob najinem rojstvu. Drugače kratko malo ne more biti.

Nobenega zadržka ne vidim, da bi zamolčala povsem konkretne utrinke z najinega desetletja trajajočega koruzništva. Moj prispevek k najinemu skupnemu življenju je bil naslednji: solze, obup, razbiti krožniki, užaljenost, bes, kar vse je najino nepojmljivo, nerazumljivo in neopisljivo ljubezen le poglabljalo. Vse to je bilo za najino tuzemno večnost nepomembno, ali pa jo je tako zelo utrdilo, kot utrdijo granitne kocke makadamsko cesto.

Nekoč mi je Tina, ki jo oba od prvega trenutka njenega rojstva brezmejno ljubiva, rekla: »Počasi, korak za korakom začenjam dojemati vajino ljubezen in duhovno povezanost.« (Se nadaljuje.)