Moj božični večer ali kako smo bežali na poti iz cerkve

Najprej moram priznati, da nisem zagrizena vernica, toda božični prazniki so nekaj posebnega in zato sem se odločila, da božični večer preživim v vzdušju, ki ga ti prazniki prinašajo.

Zasledila sem obvestilo, da bo božična maša s priznanimi umetniki v cerkvi sv. Marka v Vrbi na Gorenjskem. Brez oklevanja sem se odločila, da se udeležim obreda v tej zgodovinski cerkvici, kamor je hodil tudi naš France Prešeren in ji posvetil lepo pesmico, ki smo se jo učili v osnovni šoli in jo je šolarček moral znati na pamet.

 

O, Vrba! Srečna, draga vas domača, … bi bližnji sosed varoval svet' Marka.

 

Zgodovinska cerkvica, prvič omenjena 1468, je bila praznično okrašena, dišalo je po kadilu in ob spremljavi božičnih pesmic sem čakala na začetek obreda. Kar jo primaha neki možakar in vpije v božjem hramu in grozi. Glej ga zlomka, sem si mislila, tale je pa zagotovo pijan. Ko se je obred začel, sem že pozabila na incident, ker so umetniki tako lepo igrali, znani slovenski dramski umetnik nam je recitiral med drugimi pesmimi tudi O, Vrba, župnik je imel prav lepo mašo, lepe besede tudi o miru na svetu in med ljudmi. Ob vsej tej glasbi in lepih besedah in željah sem se počutila prav imenitno.

 

Toda sreča v srcu je trajala samo do odhoda iz cerkvice. Pred cerkvijo nas je namreč pričakal človek, ki je že pred obredom grozil v cerkvici. Pozneje smo izvedeli, da je človek neposreden sosed cerkvice sv. Marka v Vrbi. Ta sosed cerkvice sv. Marka je nas, obiskovalce božjega hrama, začel nečloveško zmerjati in obmetavati z vsem, kar mu je prišlo v roke. Za las je zgrešil, da mi plastični sod ni priletel v glavo. Obiskovalci smo tekli, kar so nas nesle noge, z željo, da se ne bi naš božični večer končal na urgenci.

 

O, dragi naš največji slovenski pesnik, dobro, da ti nisi tega doživel, saj bi verjetno takoj spremenil svoj verz – bi bližnji sosed varoval – svet Marka.

 

Hvala sv. Marko, da si me obvaroval, da sem zaradi jeznega soseda odnesla celo kožo. Obred v cerkvici pa mi bo kljub temu ostal v najlepšem spominu.

 

Marija Jenko,

Škofja Loka