A mislite, da govorite resnico, če vas ne ujamejo na laži?

Klavdija in utrinki iz njene mladosti, ki to ni bila (1)

Pred nami je težko pričakovanje novega leta in veliko bo tistih, ki bo na silvestrovo sklenilo, da bo že prvega januarja drugače, da bodo poskrbeli, da se bo svet - vsaj zanje - vrtel v drugačno, novo in bolj pametno smer. Med tistimi, ki bodo prisegali na take sklepe, ne bo Klavdije. Letos še ne. Naslednje leto tudi ne, kdaj pozneje pa že mogoče. Klavdija pravi, da želi najprej živeti. In ko se bo izživela, potem se bo poročila, rodila pet otrok in srečno živela do zadnjega dne.

Za pogovor sva izbrali lokal s pogledom na Ljubljanico. Mene je pošteno zeblo, ker sva dolgo časa sedeli zunaj, pa ne zaradi lepega razgleda, temveč zato, ker Klavdija kadi kot Turek, zraven pa še benti na politiko, ker je glasovala za protikadilski zakon.

Prvo cigareto je prižgala, še preden je dopolnila deseto leto. Ko sem jo začudeno pogledala, je odvrnila, da ima briljanten spomin za vse neumnosti, ki jih je že počela.

»Z bratrancem sva iz škatlic, ki so ležale povsod po stanovanju, pobrala celo pest cigaret, zavlekla sva se v lopo in jih prižigala. Sploh mi ni bilo slabo, saj me je mama zastrupila z nikotinom že takrat, ko sem bila še v maternici. Bila je verižna kadilka, še zadnje dneve, preden je umrla zaradi raka na pljučih, ji je očim moral prižgati cigareto, ker je sama ni več zmogla. Očeta mi je še mladega pobrala pijača, ostala sem sama z očimom in dvema polbratoma. Krasno, mar ne?« je dejala ironično.

Klavdijo so si po materini smrti podajali sorodniki kot gnilo jajce. Vsak se je je želel čim prej znebiti. Pošiljali so jo domov k očimu, ki je sicer imel nad njo uradno skrbništvo, zanjo pa se je brigal manj kot za lanski sneg. Neštetokrat ni šla niti v šolo, pisal ji je opravičila, ker jih je že moral, nikogar pa ni bilo, da bi se za deklico, ki je preživela več časa na cesti kot med štirimi stenami, kaj brigal.

»Pravzaprav je vsa žlahta ena velika pokora,« je nadaljevala spravljivo. »Dva strica še zmeraj sedita v kehi, ker sta bila obsojena zaradi tatvin in izsiljevanja, bratranec je vzgojno moten, ni bil še obsojen, saj so sodnice, ki dobijo njegov primer na mizo, bolj milega srca. Pa povsem po nepotrebnem. Sestrična se je začela vlačiti z moškimi, še preden je bila stara petnajst let, dvakrat je že bila poročena, a zaman, ni se še našel tak, ki bi mu jo uspelo obdržati med štirimi stenami. Po zadnjem možu, ki je imel smolo in je umrl v prometni nesreči, ji je ostalo stanovanje, ki ga s pridom izkorišča za svoje usluge. Kljub temu da ni bila še nikoli zaposlena, ji kar dobro gre.«

Poslušala sem jo, sem in tja malo zardela, kajti njeno pripovedovanje je bilo zašpičeno s sočnimi izrazi, ki so mi, kljub temu da nisem več rosno mlada, pognali kri v ušesa.

»Enkrat samkrat me je, ko sem bila še doma, obiskala socialna delavka. Če se prav spomnim, je prišla zato, ker sem imela v prvem polletju sedmega razreda toliko neopravičenih izostankov, da sem razredničarki postala mičkeno sumljiva. Skratka, pride ta ženska k nam, pozvoni pri vratih, jaz ji odprem, na kraj pameti mi ni padlo, da bo tam stala ona, zato tudi nisem ugasnila čika, ki sem ga držala v roki. Bila je totalno zgrožena in ko ji skuham kavo, me začne spraševati vse sorte neumnosti, med drugim tudi to, kako se očim obnaša do mene. Šele čez nekaj trenutkov mi je padlo na pamet, da namiguje, če me slučajno spolno izrablja. Začela sem se smejati kot nora, ne, sem ji odgovorila, saj nima časa. Res ga ni imel. Domov si je, hitro po mamini smrti, privlekel neko veščo in potem sta nabijala, če sta le imela pet minut časa. Niti vrat se jima ni ljubilo zapirati, tako da sem imela tovrstnega seksualnega izobraževanja, kolikor hočeš. Misliš, da sem imela srce, da bi socialni povedala o podrobnostih? Saj tista »micka« ali kaj je že bila, sploh ni bila napačna. Zaposlena je bila v pizzeriji in če ne drugega, nam je pekla krasne pizze. Socialna je potem z dolgim nosom odšla domov, jaz pa sem imela mir. Le k pouku sem malo bolj pogosto zahajala, menda sem bila zelo brihtna, le rezultatov ni bilo, ker se mi ni dalo učiti. Kdo ve, če bi odraščala v kakšni bolj normalni družini, lahko bi bila danes že ministrica?!« reče med smehom.

Vsega se je morala učiti sama. Prijateljic ni imela, razen nekaj starejših punc, s katerimi se je družila po diskih in drugih lokalih, kamor je zahajala. Že zelo zgodaj je bila videti odrasla, njena temnejša polt pa jo je zmeraj delala bolj zrelo. Včasih se ji ni niti toliko ljubilo, da bi šla spat domov, zadnjega, s katerim je plesala, je prosila, če lahko gre z njim. Tako je tudi, nekako mimogrede, izgubila »nedolžnost«, čeprav še tako vrta po spominu, ji ne pade na pamet, kdo je bil tisti, ki se lahko pohvali s to »lovoriko«.

»Vem pa, da sem še obiskovala osemletko. Pa kaj. Nihče od moških, s katerimi sem bila, ni razmišljal o moji mladosti, ampak o uslugah, ki sem mu jih nudila,« pove dobrodušno.