Moderna družina Radmans

Radmansovi so čisto normalna sodobna družina. Imajo podobne cilje, podobne želje in podobne težave kot drugi. Predvsem pri težavah so nekoliko bolj opazni, saj nekateri družinski člani z največjim veseljem javno perejo umazano perilo. Ker so težave jasno vidne, jih lahko analiziramo in primerjamo z družinskimi odnosi pred desetletji ali celo stoletji.

Življenje te skupnosti zaznamuje predvsem odnos med Jankom in neutrudnim nergačem Janezom. Janko je prijazen človek, ki bi bil rad v dobrih odnosih z vsemi. Je podpornik družinske kulture in športa, ima pa rahle težave z družinskim gospodarstvom. Družina je bila na tem področju včasih mnogo močnejša. Vsak družinski član je zadolžen za slabih šestdeset evrov, kar je glede na večino družin zelo malo. Rezultat torej nikakor ni tako slab, kot bi rad prikazal Janez, res pa bi bil lahko bistveno boljši. Večji problem je to, da je Janez našel še nekaj somišljenikov, ki bi radi imeli glavno besedo v družini s čim manj dela ali pa bi družino izkoristili za svoje lastne namene. Skupaj kujejo pobalinske načrte, ki družino Radmans stanejo precej ugleda. Sami nimajo nobenih koristnih idej. Najljubše delo jim je uničevati družinske načrte. Že kot otroci so se naučili, da je za podiranje potičk in gradov iz mivke potrebnega precej manj dela in znanja kot za njihovo postavljanje, za vzbujanje pozornosti pa je celo mnogo učinkoviteje. Ko družina dela, oni kličejo inšpekcije in komisije, da bi našle napake. Če jih ne najdejo, jih označijo za nesposobne ali podkupljene. Ob tem je težko delati in temu primerno so tudi rezultati slabši, kot bi lahko bili. Za to so po njihovem jasno krivi predvsem Janko in družinski člani, ki so ga izvolili za glavo družine.

 

Poglejmo si torej, kdo je dejansko kriv. To je najlažje pogledati na primeru stare kmečke družine. V časih, ko so bili odvisni od svojega dela in iznajdljivosti, so veljala jasna pravila. Točno se je vedelo, kdo mora kaj narediti in kakšne so lahko posledice neopravljenega dela. Kdor ne dela, naj tudi ne je, je bil znan pregovor. Če so bili zaradi nedela ali povzročene škode oškodovani družinski člani, je krivec staknil vrečo čez glavo in batine, ki si jih je za dolgo zapomnil. Če se nekdo ni vklopil v družinska pravila, je družino moral zapustiti. Pravila so bila ostra, ker je bilo življenje težko, napake pa so pomenile katastrofo. Zgodovina zna biti zelo uporabna, če se poskušamo učiti iz izkušenj. V najtežjih situacijah so vedno preživeli organizmi, ki so svoje vire obvladovali bolje od konkurence. Organizem, ki se bojuje s svojimi notranjimi sovražniki, tega ne zmore. Preživijo le organizmi z najboljšimi programi za izrabo virov in najboljšimi imunskimi sistemi. Prisotnost bolezenskih klic je sicer nujna za razvoj imunskega sistema, če prevladajo, pa organizem propade. Ne glede na vse filozofiranje, to velja za rastlino, žival, človeka, družino ... Hitro nam je torej jasno, zakaj včasih v družini ni bilo demokracije.

 

Tudi danes ugotavljamo, da je življenje vse težje. Plače so mizerne. Ravno tako je s pokojninami. Dela ni. Družine se borijo za preživetje. V nekaterih se člani zanesejo na vodjo družine in skupaj pripravijo dobre načrte. Z njihovo izvedbo postane življenje znosnejše. V drugih bi nekateri radi delali, mnogi pa bi radi le pametovali in prevzemali mesto glave družine. Ker jih večina družinskih članov zaradi njihove konfliktnosti in nesposobnosti ne mara, postanejo maščevalni in nagajajo. Današnja zakonodaja onemogoča, da bi take ljudi pustili lačne, jih prebutali ali celo pognali od doma. Zaščiteni so do meje zdravega razuma in čez. Če ima družina take člane, je obsojena na propadanje. Glava družine je skoraj brez moči. Edino enoten nastop večine družinskih članov lahko zagotovi preživetje. Razcveta pa taka družina ne more pričakovati. Nikoli se ne more kosati z družino, kjer ni povzpetnikov, prisklednikov in nergačev.

 

Kaj torej lahko naredi Janko – glava družine Radmans. Pravzaprav mu ne preostane drugega, kot da se tesno poveže z družinskimi člani, ki so pripravljeni delati. Najti mora nekoga, ki bo skrbel za družinsko podjetništvo tako dobro, kot je sedaj poskrbljeno za kulturo in šport. Če se Janko ne počuti zadosti močnega, ima družina Radmans resno težavo. Tudi to najlaže reši Janko s podporo tistih, ki želijo delati. Med družinskimi člani mora najti svojega naslednika, ki bo prodorneje in odločneje zagotovil enotnost in učinkovitost. Evolucija je v primerih, ko je večina stvari dobra, boljša od revolucije.

 

Kaj morajo narediti družinski člani, ki bi radi v miru delali in dobro živeli? Od glave družine morajo zahtevati, da popravi svoj odnos do družinskega gospodarstva in ga pri tem podpreti, ne glede na to ali se odloči, da bo to izpeljal sam ali pa njegov naslednik. Predvsem pa morajo narediti vse, kar je v njihovi moči, da se vzpostavi vrednostni sistem, v katerem bodo tisti, ki želijo delati, vredni več od onih, ki samo iščejo oporo za svoje lastne interese ali pa nagajajo, ker je to najcenejši način za vzbujanje pozornosti. Slednjih se po novem ne da več izgnati, izstradati ali premlatiti. Lahko pa se jih ignorira in ljudi obvešča o njihovem oviranju poti v lepšo bodočnost. Pravica do govora in obveščanja je enaka za vse. Komur se lenuhi in nergači smilijo, naj se ne pritožuje nad svojo plačo, pokojnino, brezposelnostjo ...

 

Kaj pa bi morali narediti Janez in njegovi? Zavedati bi se morali enega samega preprostega pomisleka. Kdor tako malo ceni svojo družino, da iz kakršnegakoli razloga namerno zmanjšuje njen ugled, ne more postati glava družine. Družinske razprtije se rešujejo v družini. Morda bi bilo najbolje, da ustanovijo klub za postavljanje potičk iz mivke. Ko bodo sposobni kakšno zgraditi in pri tem ne bodo imeli skomin, da bi podrli sosedovo, bodo blizu ozdravitve. Ozdravljeni najbrž tudi ne bodo imeli težav z vključitvijo v družinsko življenje. Sodobna družina je zelo tolerantna – včasih celo preveč.

 

P. Š.