Spreobrnitev

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Največji premik ali bom rekla kar čudež, se je v zvezi z mojo boleznijo dogodil v življenju mojega moža Andreja. Verjamem, da je Odrešenik ta čudež (ki, kajpada, uradno ni priznan, pač pa stvari sama tako vidim in presojam) storil prav na moje priporočilo.

Poglejmo, o čem konkretno govorim. Čeprav je bila Andrejeva mama verna ženska, je bil oče v nekdanjem komunističnem režimu tako pomemben političen funkcionar, da je bilo (za preživetje družine) modreje svojega najmlajšega otroka in mojega poznejšega moža ne krstiti. Tako je moj mož, za razliko od svojih starejših sester in brata, ostal nekrščen in tudi bolj ali manj brezveren človek. Vse dokler se ni meni dogodila bolezen. Ta ga je tako zelo prestrašila, da ne rečem streznila, da je z mano vred začel zaupati Bogu. Še zlasti potem, ko mi ni pomagala ne prva ne druga kemoterapija ne obsevanje glave.

V zadnjih dveh letih in pol se je najino zakonsko življenje tako spremenilo oziroma se je v tem času dogodil tako velik čudež, kot je bila, denimo, najina cerkvena poroka tik pred mojim prvim obsevanjem glave. Nakar je Andrej začel obiskovati še tako imenovani katehumenat, se pravi verouk za odrasle, zaradi priprave na njegov krst kot pogoj za birmo. Pred enim mesecem pa je začel obiskovati celo nedeljsko mašo. In vse to, da se razumemo, brez mojega prigovarjanja, kar marsikdo iz najinega okolja težko verjame oziroma sploh ne more dojeti. Vsekakor sama verujem, da je mojemu možu pot spreobrnitve, če se izrazim v katoliškem duhu, pokazal Sveti duh. Kot rečeno, na mojo priprošnjo.

Ne rečem. Zaradi moje bolezni je Andrej še vedno precej prestrašen. Neumnosti, če tako rečem, pa vendar ne počne več. Recimo. Ponoči spim kot top. Še do nedavnega me je Andrej domala vsako noč tresel za ramo toliko časa, dokler se nisem zbudila, in sicer zato, da me je vprašal: »Marjeta, si še živa?« Šele ko sem odgovorila: »Seveda« ali »Kot vidiš in slišiš« je zaspal nazaj.

Žal je tako, da v mojo popolno ozdravitev (v nasprotju z mano) še vedno ne zaupa stoodstotno. Po eni strani ga razumem, saj ne more namesto mene storiti domala ničesar, po drugi strani bi moral zaupati meni in moji neupogljivi volji, ki jo pozna in s katero živi od svojega dvajsetega leta. A nič ne zaleže. Nobeno zagotavljanje in prepričevanje z moje strani.

Hvala Bogu ima kot neko svojevrstno terapijo na voljo vero. In z njo upanje; v mojo ozdravitev in v svoj mir. Srečna sem, da je odkril to pot. Dejstvo je, da je zdaj, se pravi, odkar se je obrnil k veri, njegova notranja napetost, ki se je navzven izražala v strahu, nestrpnosti in celo v neke vrste napadalnosti, vidno popustila. (Se nadaljuje.)