Ekološka zapoved

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / torek, 29. december 2009 / 06:00

V Köbenhavnu se je 19. decembra 2009 sklenila konferenca Združenih narodov o podnebnih spremembah. Izrečeno je bilo veliko besed in malo številk. Predvsem pa ni zavezujočih sklepov in novih moralnih norm. Se bomo res ozavestili in zganili šele, ko bo prepozno?

V članku, ki sem ga napisal pred »prelomnim« letom 2000, sem skušal prikazati, kako je v mileniju 1000-2000 oblastni in domnevno plemeniti človek postopoma in v nenadnih obratih, v evoluciji in revolucijah vse bolj izgubljal oblast nad drugimi ljudmi, to izgubo pa skušal nadomestiti z rastočim in neizprosnim izkoriščanjem okolja, v katerem je živel. Napisal sem, da je ravnal tako, kot mu je bilo naročeno na začetku, v Svetem pismu. »Ko je Bog ustvaril moškega in žensko, ju je blagoslovil in jima rekel: 'Bodita rodovitna in množita se, napolnita zemljo in si jo podvrzita; gospodujta ribam v morju in pticam na nebu ter vsem živalim, ki se gibljejo po zemlji!' (1 Mz 1,28) Grešni človek se ni zmeraj ravnal po Božji besedi, navedeno pa je ubogal do zadnje črke: namnožil se je in napolnil zemljo, si jo podvrgel in ji gospodoval. Posebej učinkovito je to gospostvo postalo v drugi polovici drugega tisočletja, ko se je izpolnjevanje starega judovskega naročila oprlo na novo evropsko znanost in tehnologijo. Proti koncu tisočletja pa se je narava takemu načinu ravnanja z njo uprla in svoje nasprotovanje izkazala v ekološki krizi. Zdaj smo vsi na tem, da se moramo za hip ustaviti ali vsaj zmanjšati tempo podrejanja in gospodovanja in se vprašati, kako naprej. Tiste, ki o tem odločajo in vse, ki tega ne vedo, kaže morda opozoriti, da je tudi iztočnica za spremenjeno ravnanje v Svetem pismu. Zapisano je namreč: 'Gospod Bog je vzel človeka in ga postavil v edenski vrt, da bi ga obdeloval in varoval.' (1 Mz 2,15) Ampak to je bilo, še preden je človek grešil, ko je bil še v raju. Ko je bil iz njega izgnan, se je moral ravnati po prvotnem naročilu; če je hotel preživeti, si je moral vse živo in neživo podrejati in mu gospodovati. Zdaj je čas, da ta odnos na novo premisli in potem tudi drugače zastavi, v duhu obdelovanja in varovanja. Obdelovati je več kot zgolj podrejati si, varovati nekaj drugega kot gospodovati. Hans Jonas, nemško-ameriški filozof judovskega rodu, je že pred desetletji opozoril, da bi moral naš odnos do okolja postati tudi predmet etične obravnave, kar doslej ni bil. V desetih zapovedih je opredeljen človekov odnos do Boga ter do drugih ljudi in do samega sebe. Okoli leta 2000 je že skrajni čas, da se etično ovrednoti tudi odnos zahodnega človeka do žive in nežive narave. Potrebna je enajsta zapoved, glagola, s katerima bi lahko bila ubesedena, sta znana. Z njo bi krščanska tretjina človeštva odločilno okrepila tisti del svetovne populacije, ki v teh rečeh že od nekdaj ravna bistveno drugače, od 'primitivnih' kultur do budizma.« (Sobotna priloga Dela, 31. decembra 1999)

V zadnjih letih prejšnjega tisočletja sem torej ugotovil, da moramo opraviti premik od načina delovanja in razmišljanja, ki ga označujeta glagola podvreči si in gospodovati, k načinu, ki ga nakazujeta glagola obdelovati in varovati. Ker na takšno razmišljanje ni bilo posebnega odziva, sem ga »pozabil«. Marca 2008 pa sem bil prijetno presenečen, ko je izza vatikanskih zidov prišlo sporočilo, »da smo v sodobnem svetu priča pojavom, ki niso le individualne, so globalne razsežnosti in bi lahko veljali za sedem novih smrtnih grehov. Ti pa so: uničevanje in onesnaževanje okolja, prekomerno bogatenje, ki povzroča bedo in siromaštvo, pedofilija, splav, znanstveni poskusi na ljudeh, manipuliranje z genskimi zapisi in genetične spremembe ter uporaba in preprodaja drog.« (Gorenjski glas, x. marca 2008) No, sem si mislil, tudi v »generalštabu« se nekaj premika. Če je največja Cerkev tega sveta za, potem bi se moralo slej ko prej kaj poznati tudi v naravi in ljudeh.

Označitev uničevanja in onesnaževanja okolja za smrtni greh seveda še ni sama po sebi enajsta zapoved. Mojzesovega okamnelega teksta, ki ga je napisal sam Jahve, ni mogoče revidirati, ne more ga spreminjati ta ali oni zemeljski pisar. Lahko pa ravnamo tako kot Kant in kategoričnemu dodamo še ekološki imperativ. Kant je »ukazal«: »Deluj tako, da načelo (maksima) tvojega delovanja lahko postane splošni zakon.« No, tu ni kaj dodati. Tudi v odnosu do okolja moramo delovati tako, da lahko načelo našega delovanja postane splošni zakon. Katero pa je to načelo? Če bi se izrazili v Mojzesovem žargonu, bi se morda glasilo: Obdeluj in varuj ta svet, da ti bo dobro na njem!

Te vrstice so nastale ob sklepu velike konference o podnebnih spremembah v Köbenhavnu, ki je izzvenela brez zavezujočih sklepov. Lahko smo razočarani nad učinkovitostjo dogovarjanja in ukrepanja na globalni ravni, vendar nas to ne odvezuje od vprašanja, kaj lahko za izboljšanje podnebnih razmer stori vsak sam in njegova družina – kaj lahko v teh rečeh naredimo na mikro ravni? Z izbiro načina ogrevanja, osebnega avtomobila, načina vožnje na delo in po vsakdanjih opravkih, ravnanju z lastnimi odpadki … Ravnajmo se vsaj pri sebi po pravkar nakazani ekološki zapovedi.