Slavna poglavja zgodovine

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 28. december 2009 / 06:00

Mnogi si domišljamo, da zgodovino kar dobro poznamo, še več je takih, ki je sploh ne. V obeh primerih je dobro, če si vsaj nekatera poglavja na novo osvetlimo.

Slavna poglavja zgodovine, ki jih je napisal ameriški zgodovinar Joseph Cummins (prvič izšla 2007), so kot nalašč za ta namen. »Znameniti dogodki, ki bi jih morali bolje poznati,« je zapisal v podnaslov knjige. In jih obdelal celo vrsto; tri iz antike, osem iz srednjega veka in renesanse, deset iz novega veka, devet pod naslovom Svet v vojni (iz obeh svetovnih vojn) in še sedem iz hladne vojne in poznejšega obdobja. Kar 37 velikih dogodkov, od Hanibalovega pohoda čez Alpe (218 pr. n. š.) do 11. septembra 2001. Knjigo sem doživel podobno kot deli avstrijskega pisatelja Michaela Kohlmeierja, ki jih je izdala celovška Mohorjeva in v katerih ta po svoje »obnovi« najbolj znane svetopisemske in antične zgodbe: staro v novi, duhoviti luči, res lepo berljivo.

Ali veste, po kateri poti je šel Hanibal s svojo vojsko in 40 sloni (preživeli naj bi le trije ali celo en sam) čez Alpe? Ne, seveda ne, saj tega niti največji poznavalci točno ne vedo. »Večina zgodovinarjev meni, da je šel Hanibal vzdolž reke Rone proti severu do tam, kjer se vanjo izliva Isere. Pot naj bi nadaljeval ob tej reki in pripeljala naj bi ga do ene izmed številnih gorskih dolin. Sledil naj bi ji proti jugu globoko v gore in tam verjetno prečkal več prelazov, kot so Veliki sv. Bernard, Mali sv. Bernard, Mont Cenis ali Clapier. V zadnjem času pa zgodovinarji domnevajo, da se je Hanibal, še preden bi lahko prišel do reke Isere, obrnil na desno, sledil reki Drome na vzhod in manjši reki Durance do prelaza, ki ga je potem prečkal – visokega, strašnega in s snegom pokritega Col de la Traversette. Teza se dobro ujema z antičnimi viri, vendar na terenu še ni bila raziskana, predvsem ker je zelo dolgo čez omenjeni prelaz potekala zelo nevarna tihotapska pot. Dokler teze zgodovinarji ne bodo podprli z arheološkimi dokazi, bo ostala nepotrjena.« V minulih letih smo se čez prelaze v francoskih Alpah večkrat peljali v udobnem smučarskem avtobusu in človek si kar ne more predstavljati, kako naj bi po tistih krajih in tedanjih poteh hodil Hanibal s svojo vojsko in sloni …

»Po vsej Evropi so zdravniki odklanjali pomoč bolnim, duhovniki so se odvračali od umirajočih, katerih duše bi morali reševati, starši pa so bežali pred lastnimi otroki. Ljudje so kot nori planili na hrano in pijačo in se strastno ljubili. V Italiji so skupine obupancev ležale z obrazi nad nagnusno brbotajočo kanalizacijo v upanju, da bo smrad, ki so ga vdihovali, nekako odgnal strašno bolezen. V Angliji so ljudje trgali oblačila s sebe, hodili po mestu in se tepli z bičem, pri tem pa peli … Vsepovsod so v jame zakopavali mrtve, zložene, kot piše neki italijanski kronist, 'kot lazanja' …« Si predstavljate, da bi aids ali ptičja in prašičja gripa dosegli take razsežnosti in bi kak preživeli sodobnik v takem tonu poročal o tem, kako smo umrli! Raje ne. Kar smo navedli, je iz poglavja Črna smrt, o strašni kugi, ki je svoj vrh dosegla v letih 1347-49. Umrla je tretjina tedanjih Evropejcev, 25 milijonov ljudi; na Kitajskem, kjer se je vse skupaj začelo, pa 35 od 125 milijonov. Silna tragedija, ki pa je imela tudi dobre nasledke. »Čeprav je bil svet razdejan, je kuga prinesla nenavaden blagoslov. Evropa je bila na začetku 14. stoletja prenaseljena in ljudje so se začeli bojevati za vire. Zdaj je bilo prostora na pretek. Povpraševanje po maloštevilnih preživelih kmetih je bilo veliko, zato so ti lahko zahtevali višje mezde in boljše možnosti …« Ja, če bi se podobna »črna smrt« zgodila zdaj, bi gotovo rešila vse te naše gospodarske, politične in duhovne krize in obnovila elementarno veselje do življenja – a si je kljub temu ne želimo.

Ko sem začel brati poglavje o atentatu na predsednika Kennedyja, 23. novembra 1963, ki sem ga sam doživel kot učenec petega razreda osnovne šole, me je najbolj zanimalo, ali danes že zagotovo vemo, kdo ga je ubil? »In preprosta resnica o atentatu je, da je bil edini morilec Johna F. Kennedyja Lee Harvey Oswald, ki je moril, ker je bil moten. Seveda to ni zelo zanesljiv odgovor – pravzaprav je tako banalen kot kakšen star dežnik – toda dokler ne bo novih dokazov, je skoraj gotovo pravilen.« Zarote torej ni bilo?