Pa toliko nepodeljenih medalj

Ob velikih debatah na temo visokih državnih odlikovanj, ki so v zadnjem času kot meteor zarezale v slovenski medijski prostor, sem Mali brat izvrtal tudi nekaj zanimivih predlogov za nagrade, priznanja in medalje, ki niso bile nikoli podeljene.

Ah, smo Slovenci čudna sorta. Sem razmišljal, kako moremo biti take ovce, da nas politiki z ene in druge strani, rdeči, beli, črni in kodrlajsasti, vedno znova nategnejo s kakšno povsem nepomembno temo, ki potem postane del naše vsakodnevne debate v službi, bifejih, v prednovoletnih družbah, menda se zasluge za medalje kot vprašanje pojavljajo celo po opravljenih posteljnih radostih, češ ali si je danes zaslužil medaljo ali ne …

In kadar takele razmišljam, mi ponavadi v glavo šine kakšna ideja na dano temo, ki je ne boste mogli prebrati v nobenem časniku in je ne boste zasledili na nobeni televiziji ali radiu, pa tudi na spletu ne. Pobrskal sem namreč nazaj v arhiv pod geslom »nepodeljene nagrade«. V kleti velikobratske redakcije imamo namreč odličen arhiv, v katerem hranimo vse od crknjenih podgan do plastičnih šopkov z nekdanjih proslav ob dnevu žena in polnih jogurtovih lončkov z mitingov, ki jih nekoč v Ljubljani ni dovolil Ertl. In smo našli nekaj zanimivih predlogov za nagrade in naslove, pa ti niso bili uresničeni.

Poslanec Jelko Kacin je bil v devetdesetih letih za napad s časopisom na poslanca Iva Hvalico predlagan za svetovnega prvaka po seriji IBF in to brez boja (Dejan Zavec se je za prvaka moral boriti). Še pred njim je bil Vitomir Gros za podeljevanje banan v parlamentu predlagan za naslov »dobrotnik leta«. Polonca Dobrajc je bila na primer predlagana za Slovenko leta in to samo zato, ker je toliko časa zdržala z Zmagom Jelinčičem. Za nagrado sedem sekretarjev SKOJ-a je bil lani predlagan Branko Grims. V obrazložitvi je bilo zapisano, da ga ni Slovenca, ki bi tako do potankosti poznal življenjepise, predvsem pa »lumparije«, vseh skojevcev, po katerih se nagrada imenuje. Lojze Peterle je bil pred leti recimo predlagan celo za najbolj cenjeno filmsko nagrado na svetu, za oskarja za zvočne efekte. Predlagan je bil kot orgličar ne politik. Društvo svobodnih gimnastičarjev je pred leti predlagalo Joška Jorasa za telovadca leta. Njegovega elementa Joras, ki ga je izvedel tja pod most v vodo, doslej menda še ni uspelo ponoviti nobenemu. Uslužbenec Ministrstva za zunanje zadeve Dimitrij Rupel je bil te dni predlagan za nagrado »uslužbenec leta«. Celo leto ga ni na ministrstvu videl nihče, kljub temu pa je bilo vse njegovo delo opravljeno …

Take in podobne predloge za nagrade in priznanja in medalje našim politikom smo našli v našem arhivu, pa te na srečo ali pa žal niso bile nikoli podeljene. Kje smo torej že ostali na začetku. Mar, se ne bi raje pogovarjali o nogometu ali kmetiji slavnih?