Božič je imel čar prepovedanega

Janez Majcenovič se spominja praznovanja božiča v Kamniku od svojih otroških let izpred druge svetovne vojne ter vseh sprememb, ki jih je doživel božič vse do danes.

Kamnik – Janez Majcenovič se je rodil pred 76 leti v družini orodjarja iz Haloz in trgovke iz Perovega pri Kamniku, spomini na božič, ki jih je sprva praznoval s svojo mlajšo sestro in starejšim bratom, kasneje pa v krogu svoje družine, so zelo živi, a v vseh teh desetletjih tudi zelo različni.

Prvi spomini na praznovanje božiča v Kamniku segajo v čas pred 2. svetovno vojno in vse do prihoda Nemcev. »Spomnim se, da je bil to topel, domač praznik, pa tudi zelo skromen. Oče je v bohkov kot postavil jaslice, ki jih je sam izdelal, mama pa je spekla potico, da je dišala cela hiša. Obdarovali se za božič nismo, saj je darila takrat otrokom nosil sv. Miklavž, ki je prišel v tedanji narodni dom na Glavnem trgu. Adventnega venčka nismo imeli, Božička in dedka Mraza nismo poznali, prav tako ne božičnega drevesca, saj smo to šteli za nekaj tujega, čeprav so ga v središču mesta nekatere družine že postavljale. Se pa dobro spominjam, da je majhno, neokrašeno smrekico moj stric vsako leto za božič nesel na družinski grob,« se Janez Majcenovič spominja svojih prvih božičev in vonja po belem kruhu, ki so ga na ta dan spekli v krušni peči. K polnočnici so hodili v cerkev na Šutno in dobro se spominja, kako so mimo njihove hiše na današnji Kovinarski cesti ljudje iz vseh koncev z baklami hodili na cerkev, zaradi česar je bila Šutna še prav posebej praznično razsvetljena.

Ko so leta 1941 v Kamnik prišli Nemci, je imel osem let. »Za tista leta se najbolj spominjam tesnobe, ki je spremljala božič – zaradi policijske ure polnočnice ni bilo, zelo smo se bali tudi nočnih obiskov tako Nemcev kot partizanov. Nemci so nam pobrali vse radijske aparate, a enega smo nekje le dobili, tako da smo ob jaslicah poslušali božični program. Spomnim se, da smo bili eno leto za božič zelo zamorjeni, saj je bil stric zaprt v Begunjah, brat je bil na ruski fronti in na božični večer smo skupaj molili rožne vence za vse – za domače, za vse zaprte, za partizane, ki jih je zeblo, za vse v zaporu v Kamniku … Spominjam se božične maše, ki je bila med vojno nekaj, kar nas je postavilo v drug, svetel svet, kljub temu da je maševal neki starejši nemški duhovnik. Cerkev je bila med vojno samo na Šutni, saj so imeli Nemci v samostanu skladišče in svoje pisarne,« pravi Majcenovič, upokojeni matematik, ki pa se od vsega najbolj spominja prve polnočnice po vojni in vseh sprememb, ki jih je prinesel nov politični režim. »Božič je bil tih praznik. Čakali smo vojne ujetnike, da so prišli domov. Nekatere ljudi sem videl po štirih letih, tisti, ki so preživeli, so bili shirani. Božič je bil takrat še pravi, kmalu pa se je začelo proticerkveno, protiversko in protibožično delovanje. Uvedli so dedka Mraza, božična drevesca, božič je postal delovni dan in ni bil več praznik svetlobe, a je dobil čar prepovedanega.

V svoji starosti božič praznuje in doživlja na povsem drug način. »Zadnjih dvajset let božično tradicijo ohranjam in oživljam skupaj s Kamniškimi koledniki, ki jih poleg mene sestavljata še citrar Tomaž Plahutnik in basist Rok Lap. Božične, novoletne in trikraljevske kolednice smo skupaj z nastopanjem ponesli že po vsem svetu,« ponosno pove Janez Majcenovič, navdušen baritonist, ki pa bo letošnji božič vseeno preživel v miru, v krogu svoje družine. »Vsi se zberemo skupaj. Okrasimo smrekovo vejo, izmenjamo skromna darila in postavimo več kot sto let stare jaslice.«