Molitev za ozdravitev

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Z roko na srcu, z vso ponižnostjo in z vsem svojim ponosom pred zunanjim svetom priznam, da me je rak spravil dobesedno na kolena. Da torej vsako jutro in vsak večer klečim pred Vsemogočnim, pred likovno upodobitvijo ali pred golo fikcijo Odrešenika in Device Marije in pred vsemi drugimi svetimi, vključno s sveto Marjeto Škotsko, ki sem si jo po navdihu Svetega Duha (tako vsaj verjamem oziroma verujem) izbrala za svojo tuzemno zavetnico, in jih prosim za mojo ozdravitev. Če je, kajpada, takšna Božja volja. Tega k svoji molitvi nikdar ne pozabim dodati. Enkrat za vselej me je namreč izučilo, da z izsiljevanjem ne prideš daleč. Pravzaprav sploh ne prideš nikamor. Ne v posvetnem ne v Božjem občestvu. Tako pač je, pa naj nam bo to pogodu ali ne. V resnici smo ljudje tako zelo nebogljeni, samo ozavestimo ne te naše nebogljenosti.

Ja. Tudi k maši grem vsako jutro (po tem opravilu pa na Rožnik). In še veliko več sem pripravljena storiti za to, da v tem življenju dočakam visoko starost. Verjeli ali ne, celo na cesti sem se že prekrižala; ravno na Tromostovje sem se pripeljala s kolesom, ko je v zvoniku v Stolnici odbilo poldan. Stopila sem z »bicikla« in se meni nič tebi nič pokrižala. Že res, da sem to storila tako, za inat, kot rečemo, pa vendar. Nekje globoko v sebi si želim, da to storim iskreno, iz pobožnosti, iz spoštovanja in ljubezni do Prasile, ki sem se ji vsak trenutek dneva dolžna zahvaliti – poleg staršem, kajpada – za svoje življenje. Prav takšno, kot je. Pomeni, z vsemi uspehi in neuspehi, z vso radostjo in z vso žalostjo vred.

Ne glede na to, kaj si o moji spreobrnitvi mislite, ne glede na to, kaj si mislite o moji pobožnosti, ne glede na to, kaj si kdor koli na tem svetu o tem kar koli misli ali o tem kar koli meni, povem naslednje.

Prvič, nihče, ki me pozna, me nima za, denimo, versko blazno ali vsaj prismuknjeno. Nasprotno. Marsikdo iz moje bližine je začel resno razmišljati o Bogu ali celo obudil svojo nekdanjo vero.

Drugič. V zadnjih dveh letih in pol, se pravi, odkar vem za svojo zdravstveno težavo, je v zvezi z mojim življenjem Vsemogočni storil najmanj tri čudeže. Začnem lahko kar pri svoji veri. Če bi mi pred tremi leti kdo, na primer, prerokoval, da bom v svojem prihodnjem življenju vsak dan pri maši, za nameček še pri jutranji, bi ga brez zadržka proglasila najmanj za prevaranta, če ne kar za bedaka. Pa vendar, se je zgodilo.

Naslednji čudež je, da sem kljub izjemno slabim zdravnikovim pričakovanjem še vedno živa in brez najmanjših bolečin. Pri čemer ne mislim samo na raka v pljučih, pač pa tudi na razširitev bolezni v glavo in ne vem kam še vse. Hočem reči, tudi če mi višja sila nameni smrt jutri, je zadnjih dve leti in pol mojega življenja kratko malo čudež. (Se nadaljuje.)