Zgodba brez konca
Spomladi leta 1953 smo se priselili v Naklo, bolje v Podreber. Naša hiša je bila peta po vrsti, do leta 1960 so jih zgradili še deset. Opuščena gramoznica je bila naše dvorišče in igrišče, dokler niso od nekod privlekli kotlov, iz katerih sta se cele dneve valila dim in prah. To so bili prvi zametki asfaltne industrije na našem dvorišču. Govorili so, da bo to trajalo samo toliko časa, dokler bo gramoznica še imela zaloge peska. Te so v nekaj letih pošle, industrija pa je še naprej rasla, se krepila in nas vse bolj dušila.Tovarno s 70 tonami zmogljivosti na uro so leta 1978 hoteli zamenjati z novo, ki bo zmogla v eni uri izdelati 180 ton asfalta. Odločno smo se uprli (podprli so nas celo pošteni komunisti) in po treh letih izgubili bitko na totalitaren način. Lokacijsko dovoljenje je bilo izdano brez soglasja krajevne skupnosti.
Leta 1982 je začela obratovati nova tovarna, ki stoji še danes. Rekli so nam, da jo bodo čez 10 let, torej leta 1992, prestavili na drugo lokacijo. Laž na laž! Ko smo leta 2000 prosili za pojasnilo, zakaj se to ni zgodilo, so nam trdno obljubili, da bo najkasneje do leta 2007 tovarna odstranjena in bodo odšli drugam. Nova laž. Asfaltna baza še vedno stoji. Tovarna je dotrajana, zato je onesnaževanje še mnogo hujše. Župan je pred volitvami obljubil, da bo to uresničeno v tem mandatu. V časopisih je z velikimi črkami pisalo: Asfaltne baze v Naklem ne bo več.
Ker že 50 let poslušamo nove in nove laži in se dušimo v smradu, dimu in prahu, smo želeli zagotovilo, da se bo to res zgodilo in kdaj. Predstavniki občine (župan) in vodstvo Cestnega podjetja so nas odpravili z ustno obljubo, da bodo odšli v roku od treh do petih let. Ker nam izkušnje petdesetih let upravičeno narekujejo dvom, smo želeli sporazumno določiti rok za izselitev, ki bo obvezujoč. Od takrat za občino in Cestno podjetje sto prebivalcev Podrebra ne obstaja več.
Za pomoč smo se obrnili na sokrajana in ministra za okolje in prostor Karla Erjavca. Zastonj, čeprav je pred kratkim v Reporterju zagotavljal, da sprejme vse, ki ga prosijo, da se z njimi sreča. Učencem nakelske šole je ob njihovem ekološkem dnevu razlagal, kako njegovo ministrstvo v prvi vrsti deluje v smeri zagotavljanja zdravega življenjskega okolja in jih povabil, naj s svojim ravnanjem pripomorejo k zmanjšanju emisij toplogrednih plinov. V našem primeru je Podreber s svojimi sto prebivalci očitno talec včasih tako opevanega širšega družbenega interesa, zdaj pa nebrzdanega neoliberalizma, ki postavlja v ospredje dobiček in koristi vplivnih in petičnih posameznikov.
Župan, ki je bil izvoljen, da bi deloval za blagor prebivalcev, se je postavil na stran kapitala, minister za okolje nam ne odgovarja, prav tako ne direktor Cestnega podjetja. Sprašujemo se, kaj se bo zgodilo, če se bo nekega dne na izvozu iz asfaltne baze pojavilo sto ljudi. Nas bodo opazili ali se čez nas zapeljali s tovornjaki, kot se že 50 let brutalno vozijo čez našo pravico do čistega zraka.
Morda pa bodo le spoznali, da so nelegalno že 50 let neljubi, neprijetni in vsiljivi gostje na našem dvorišču in nas sprejeli za sogovornike!?
Ivo Konc, prof. šp. vzg.
Podreber, Naklo