Tudi gorenjska klima se spreminja

Besedilo: Boštjan Bogataj
Kategorija: GG Plus / sobota, 19. december 2009 / 06:00

Pogovor s prof. dr. Lučko Kajfež Bogataj, klimatologinjo in z Mednarodno skupino za podnebne spremembe (IPCC) sodobitnico Nobelove nagrade za mir

Zadnja dva tedna so se v danskem Köbenhavnu zbrani voditelji sveta, ki naj bi v teh dneh določili novo politiko ukrepanja v spopadu z globalnim ogrevanjem. Nihče si ne želi ne suš ne poplav ne ekstremnih vremenskih pojavov, pred veliko podnebno konferenco Združenih narodov pa so se pojavili tudi glasni dvomljivci, ki ne verjamejo, da na spremembe podnebja vpliva človek, še več, teh naj ne bi bilo ali pa so nekaj povsem naravnega.

Minula dva tedna so Köbenhaven zasedli politiki, ki naj bi sprejeli nov svetovni podnebni sporazum. Je ta sploh potreben, če vemo, da niti Kjota svetovni voditelji niso upoštevali v celoti? Bodo politiki rešili Zemljo?

»Seveda je sporazum potreben. A brez fige v žepu. Okrog Kjota je bilo ogromno sprenevedanja in malo politične volje. Večina je zanj slišala šele po več letih, javnih kampanj in ozaveščanja ni bilo. Do leta 2003 podnebne spremembe v Evropi niso bile prvorazredna tema. Najprej je moralo v vročinskem valu umreti 40 tisoč Evropejcev in v najhujši suši v zgodovini skoraj bankrotirati kmetijstvo, da so se zavedeli resnosti podnebnih sprememb. Danes morajo politiki narediti odločnejši korak, saj je javno mnenje drugačno, pa tudi številne industrije in dejavnosti v nizkoogljični družbi že vidijo nove posle. Seveda politiki ne bodo rešili podnebja, ampak mi sami. Od politike pa morajo priti jasni davčni, cenovni in tudi spodbujevalni, subvencijski signali kako naprej.«

V kolikšni meri in kako se je podnebje in okolje v zadnjih 50 letih spremenilo pri nas?

»Podobno kot na globalni ravni tudi v Sloveniji opažamo, da je sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja temperatura zraka začela hitro naraščati. Od leta 1954 do 2008 se je povprečna letna temperatura na Kredarici zvišala za 1,4 stopinja Celzija. V Ratečah je bil dvig povprečne letne temperature nekoliko nižji: od leta 1951 do 2008 se je ogrelo za 1,3 stopinje Celzija, najbolj pa se je ogrelo v Ljubljani, od leta 1951 do 2008 za točno dve stopinji Celzija.«

Marsikomu bi bil skok temperatur za stopinjo, dve povsem všeč, saj bi, na primer, Gorenjsko bolj približalo obmorskim krajem, ki smo jih vajeni s poletnih dopustov. Kaj pa skok temperature konkretno pomeni za naše okolje?

»Podnebne spremembe ne pomenijo le skoka temperatur, ampak spremembo vremenskih vzorcev – od količine padavin, vlažnosti, oblačnosti pa do bolj uničujočih ujm. Smreki na Pokljuki bosta že samo dve dodatni stopinji prinesli same težave, še več podlubnikov ali vetrolomov. Smučarski delavci bodo soočeni z zelenimi zimami, energetika pa s povečanjem rabe energije, če bomo vsi vključili klimatske naprave. Zavarovalničarjem tudi ne bo zmanjkalo dela, saj bo zaradi vremena več škod. Alergije pomladi bodo zgodnejše in množičnejše, pa tudi novi insekti se bodo pojavili. Jeseni nas morda čakajo intenzivnejši nalivi in hudourniške poplave ter plazenje tal. Seveda pa bodo tudi pozitivne spremembe, manj kurjave pozimi, daljša rastna doba in pašno obdobje, pa toplo Bohinjsko in Blejsko jezero.«

Kaj lahko storimo mi, Gorenjci v mali Sloveniji v primerjavi s svetom? Ali lahko vplivamo?

»Najboljši nasvet je, da skušajmo poenostaviti življenje. To dosežemo, da kupujemo tisto, kar rabimo, in ne, kar hočemo. Da imamo bolj zdrav življenjski slog, pa naj gre za več pešačenja, manj mesne prehrane ali za več kakovostnega prostega časa. Tudi za ceno malo manjšega zaslužka. Vse to dobro dene tudi okolju in našim financam. V prenesenem pomenu pa bomo imeli Gorenjci na okolje kmalu veliko več vpliva, saj imamo novega evropskega komisarja za okolje, Janeza Potočnika.«

Kako zelo onesnažujemo Slovenci v primerjavi z drugimi deželami? Marsikdo pri nas je prepričan, da smo čisti in za okolje dobro skrbimo?

»Če bi vsi na Zemlji živeli tako kot mi, bi potrebovali dve Zemlji. To je dejstvo. Torej smo do globalnega okolja, s stališča potratnosti z energijo, zelo neprijazni. Priznajmo si že enkrat, da smo energijsko neučinkoviti. Naši izpusti so zlasti v prometu in zaradi kurjenja premoga preveliki. Pa naj gre za toplogredne pline ali trdne delce. Poleti imamo zelo onesnažen zrak z ozonom, kar se na lokalni skali niti ne odraža, saj nas še vedno rešuje gozd in obilica vode. V Sloveniji zaenkrat tudi nimamo učinkovitega modela strategije blaženja podnebnih sprememb. Nimamo jasnih količinskih ciljev za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov, nimamo celovitih ekonomskih izračunov, ali se nam bo prehod na nizkoogljično družbo gospodarsko izplačal. Manjka res razvojno naravnana politika države in dosledno izvajanje že obstoječe in morebitne nove zakonodaje. Do sedaj smo samo sprejemali programe in pravilnike, uresničevali pa jih nismo in zato imamo večne zaostanke pri implementaciji okoljsko naravnanih politik in izvedbenih mehanizmov. Hkrati pa izpuščamo priložnost za nove posle in zaposlitve. To zanesljivo velja za ukrepe pri rabi energije v stavbah. Zaposlitveni potencial energetske učinkovitosti je namreč zelo velik: na vsak milijon ton ekvivalenta privarčevane energije je možno ustvariti več kot dva tisoč delovnih mest na področju energetske učinkovitosti!«

Večkrat smo že pisali o črnih napovedih, pred katerimi svarite klimatologi, če se življenje ljudi ne bo spremenilo.

»Optimistična napoved je, da se bo planet do konca stoletja ogrel za dve stopinji Celzija in se bomo temu lahko vsi prilagodili, tako ekosistemi kot naša civilizacija. Najbolj črn scenarij pa je, da so bile napovedi IPCC iz leta 2007 v marsičem preblage. Tako lahko potencialen dvig morske gladine po novem znaša od enega do 1,5 metra v najslabšem primeru in ne 60 centimetrov. Ob dvigu morske gladine do 1,2 metra bomo imeli 200 milijonov klimatskih beguncev, ljudi na vodi. Lahko, da se bodo iz talečega se permafrosta sprostile velike dodatne količine toplogrednih plinov, recimo metana, ali da bodo vse pogostejši gozdni požari zaradi suš prispevali vsako let več CO₂ v ozračje. Skratka, črna napoved je, da bi nam podnebni sistem ušel iz nadzora. Zelo konkretno pa nas je lahko strah globalnega vodnega bankrota, kot temu rečem. Do leta 2030 se bo z resno krizo pri dostopu do vode soočalo štiri milijarde ljudi. To pomeni velike selitve, mednarodne krize in verjetno tudi vojaške spopade. Precej podobno utegne biti s prehransko varnostjo.«

Se te napovedi že izpolnjujejo?

»Seveda, saj nam vreme že zdaj odnese desetkrat več življenj kot vse vojne in stokrat več kot terorizem. V zadnjih petdesetih letih je bilo naravnih nesreč pogojenih z vremenom petkrat več, kar pomeni 500 odstotkov več škod v samo v pol stoletja. Za povrhu pa je globalna temperatura morske površine v juniju, juliju in avgustu letos dosegla najvišje vrednosti. In oceani imajo ogromen vpliv na podnebje.«

Koliko časa imamo?

»Ne veliko. Če želimo omejiti dvig temperature na še varno raven, torej pod dve stopinji Celzija, je jasno, da morajo emisije CO₂ doseči vrh leta 2015 in da so po tem nujna letna zmanjševanja od treh do šest odstotkov na leto. Če pa čakamo z ukrepi do leta 2025, potem bomo morali na leto zniževati emisije toplogrednih plinov od pet do šest odstotkov. To je na meji izvedljivega.«

Pred kratkim je Mišo Alkalaj v eni od televizijskih oddaj povedal, da so raziskave, ki dokazujejo ogrevanje Zemlje, prirejene, ponarejene, … in da naj bi v resnici prehajali v ledeno dobo. Kako odgovarjate?

»Če ne verjamemo globalnim podatkom, pa poglejmo naše – slovenske in v soseščini. Slovenija je v 50-tih letih za več kot stopinjo toplejša, triglavski ledenik izginja pred našimi očmi, snega v nižinah je manj, rastline cvetijo pomladi tudi več kot teden prej, neurja so silovitejša, temperatura Jadranskega morja narašča ... Povsem enako se dogaja na Hrvaškem in v Avstriji ali Italiji. Na ledeno dobo bo pa treba še krepko čakati, recimo 40 tisoč let.«

Po drugi strani so angleški člani Podnebnega foruma, s katerim ste tudi vi prejeli Nobelovo nagrado za mir, ponarejali podatke. So vam s tem pred podnebno konferenco vzeli moč, verodostojnost?

»Ukradeno, zasebno pošto lahko vsak interpretira na svoj način. Dejstvo je, da so podatkovni nizi javno dostopni, enako vsa uporabljena in citirana literatura v poročilih. Nasploh pa je Anglija le eden od treh neodvisnih centrov (dva sta še v ZDA), kjer delajo podobne izračune, da ne omenjam, da klimo modelirajo v vsaj desetih drugih državah. Zato globalnih zarot ni, saj si tudi znanstveniki med seboj gledamo pod prste. Očitki tik pred köbenhavensko konferenco pa so bili pričakovani. Bolj ko je konferenca pomembna, nižji so udarci tistih, ki bi želeli, da se na tem svetu nič ne spremeni.«