Iz sobe na strelišče

Besedilo: Maja Bertoncelj
Kategorija: GG Plus / petek, 18. december 2009 / 06:00

Slovenska biatlonska reprezentanca je edina, ki v teh dneh, ko na Pokljuki poteka svetovni pokal v biatlonu, spi v novem Hotelu Center, iz katerega stopijo neposredno na strelišče.

»Odlično je. Stopim iz hotela in sem na strelišču, takoj po koncu treninga si na toplem, ni nobene vožnje,« je nekaj prednosti, ki jih imajo slovenski biatlonci v teh dneh, ko Pokljuka gosti najboljše biatlonce na svetu, opisala Tadeja Brankovič Likozar. Tako kot drugi iz slovenske reprezentance je nastanjena v zgornjem, drugem nadstropju hotela, medtem ko so druge ekipe na Bledu. Na Pokljuko je prišla v sredo dopoldne, ko je bil v novem Športnem centru uradni trening. S seboj ima tudi hčerkico Mašo. Ko sva povratnico v biatlon s fotografinjo Tino obiskali v sobi, je mala Maša pridno spala. Pogovor je tekel o različnih temah, tudi o Tadejinem 30. rojstnem dnevu, ki ga bo praznovala v nedeljo. Pokazala je še nekaj detajlov, ki jih imajo sobe v novem hotelu. Najbolj posebno je verjetno držalo za puško, ki ga, kot pravi, ni videla še nikjer.

Že pred tem je nekaj podatkov o »prebivalcih« novega hotela v teh dneh in o posebnostih spregovoril Borut Nunar, direktor OK Pokljuka: »Poleg držala za puško je v sobah veliko različnih odlagalnih površin za sušenje perila. Športniki imajo na tekmah bolj cigansko življenje in dobro je, da so v sobah možnosti, da lahko kam odložijo mokro perilo. Poleg tega so prostori v hotelu takšni, da jih lahko hitro prilagodimo potrebam tekmovanja. Balkon se kar naenkrat spremeni v komentatorska mesta, soba v policijsko sobo za kontrolo, kakšen apartma je za kontrolo dopinga. Je pa to še vedno hotel, kar pomeni, da imamo v njem nastanjenih okrog 40 ljudi, ki imajo normalen servis kot v vsakem hotelu.« Kot smo izvedeli, ima najboljši apartma na vrhu z balkonom, s katerega je odličen razgled na celotno tekmovališče, direktor tekmovanja Franz Berger. V hotelu so nastanjeni še vsi mednarodni sodniki in delegat, časomerilci in upravljavci tarč, skratka večinoma ljudje, ki na tekmovanju delajo.

Medtem ko so dekleta že počivala po uradnem treningu, so zunaj, na kar nekaj stopinjah pod ničlo, v rahlem naletavanju snežink, trenirali fantje. Najbolj so se posvečali streljanju, ki jih je na uvodnih tekmah oddaljilo od vidnejših uvrstitev. Janez Marič si je vzel nekaj časa in spregovoril o novi progi. Pokljuka je z novo podobo namreč dobila tudi nove, spremenjene proge z enim hudim spustom, ki so se ga bale predvsem tekmovalke. Kot je bilo slišati, je bil v fazi planiranja videti še precej hujši, kot pa je sedaj, pripravljen za tekmovanja. »Na progi je veliko ravnine, vzponi so precej lažji kot na stari progi, ki je bila bolj »razbijaška«. Spust, o katerem je bilo toliko govora, je dobro pripravljen, tako da ni problema. Večji problem bi bil, če bi bilo malo snega, če bi bile grbine. Upam, da ne bo kakšnih ledenih ploskev, ki te lahko presenetijo. S tem spustom se ne bom obremenjeval. Je pa res, da kar leti,« je nasmejan pojasnil Janez Marič, o hitrosti, ki jo biatlonci s puško na rami dosežejo na njem, pa se je posvetoval še z Jakom (Jakov Fak) in Vasotom (Vasja Rupnik). Vsi trije so bili enotni, da se fantje na tem spustu peljejo s hitrostjo nekje med 60 in 70 kilometrov na uro. Tudi s Tino sva bili tam. Na oko niti ni videti tako hud, so pa biatlonci kar švignili mimo naju. Nekateri so se ga lotili bolj pogumno, drugi malo manj. Kar nekajkrat se je po njem, tudi s kamero, peljal nekdanji odličen nemški biatlonec Sven Fischer. Je v vlogi komentatorja na eni izmed nemških televizijskih postaj. Posneli so cel krog, Sven kljub mrazu tradicionalno brez rokavic in še vedno s puško na rami. Nad novim centrom je bil navdušen: »Vse je odlično. Tudi nov krog mi je všeč, je bolj harmoničen. Spust ne bo problem. Res je, da leti, a ni Kranjska Gora.« Nove proge za slovenske biatlonce tokrat niso prednost, saj so na njih prvič trenirali šele v torek na neuradnem treningu.

V sredo so organizatorji odpravljali še zadnje pomanjkljivosti, prvi predstavniki medijev pa smo se spoznavali z novimi potmi pod zemljo, ki vodijo do strelišča, mešane cone, do starta in cilja. Hodniki pod zemljo so dolgi več kot 130 metrov. Veliko sprememb pa ni za gledalce, ki si jih tudi jutri in v nedeljo na Pokljuki želijo čim več. Dostop ostaja isti, tribune so na istem mestu. Do Rudnega polja tudi letos z Bleda vozi brezplačen avtobus. Kot je bilo slišati, so vsako leto na njem tudi takšni, ki pridejo na Pokljuko le na izlet, morda na sprehod do Uskovnice, ali pa imajo, »oboroženi« s turnimi smučmi, za cilj Viševnik. Organizatorjev vsi ti prav nič ne motijo, nove proge pa so speljane tako, da ne bodo motili niti tekmovalcev. Športni center Pokljuka v novi podobi je torej navdušil. Pri gradnji so morali upoštevati tudi okoljevarstvene zahteve, saj center leži na obrobju Triglavskega narodnega parka.