Držimo skupaj

Dobila sva se v enem izmed lokalov znane igralnice. Tako je bilo spotoma zame in blizu zanj.

Duhovnik in jaz. Ker ni kazal nobenih znakov, da me bo strašil s peklom ali naredil pridigo o modernih materah, ki popoldne služimo kruh, namesto da bi pekle praznične dobrote, mi je bil všeč. No, všeč mi je bil že prej, ker se mi je zdel zelo ljudski. Res je prav takšen. Z dolgimi lasmi bolj spominja na nekoga, ki bo zabrenkal na kitaro kot pa na spovednika, zaupnika, tolažnika. Ob načrtovanju decembrske številke je bil Robi Friškovec prva podoba, ki se je pokazala na straneh, ki jih berete. V množici vseh letošnjih dogodkov enostavno ni bilo nikogar, ki bi takole konec leta postavil piko na i. Leto, ki je za nami, je bilo za večino ljudi težko. Kot da bi prišla streznitev po zabavi, ki je predolgo trajala. Žal mi je za mnoge, ki so izgubili svojo vrednost kot ljudje in kot delavci, ki zase pravijo, da so življenje pustili v tovarnah. Težko njim govorimo o svobodi, v katero nas napeljuje v pogovoru Robi. Kajti svoboda se najprej zgodi v glavi. Če tam kraljuje strah, za svobodo ni prostora. Če te doma čaka prazen hladilnik, mrzla soba in kup neplačanih računov, bi moral biti čarovnik, da bi ostal optimist. Počutiš se ujetega, ogoljufanega in starega. Svoboda je za mnoge samo še pojem iz starih parol. Pa vendarle. Mar ni človek najbolj majhen v svoji stiski in največji, ko pride iz nje. Če pride. Vedno se lahko odločimo. Tega nam nihče ne more vzeti. Le odgovornost je večja, veliko večja, kot če samo pokažemo na krivce naših težav. Otroci nas gledajo. Če ne zaradi drugega, bi se morali v svojih odločitvah potruditi vsaj zaradi njih. Sicer samo vzgajamo naslednje rodove, ki bodo svoja življenja dali v roke ljudem, ki jim bo mar samo njihov dobiček. Tako bodo otroci delavcev, ki so danes izgubili sanje, nekega dne stopali skozi ista vrata kot njihovi starši. In ko se bodo v neki drugi recesiji vrata tovarne za njimi spet zaprla, bo zgodba še bolj žalostna. Nihče si ne želi tega. Čeprav bo letošnjega leta kmalu konec, bodo lekcije ostale, takšne in drugačne, za ene in za druge. V vsaki bedi se pokaže dobrota in v človeku je upanje zadnje, ki umre. Tako vsaj pravijo v filmih. Vendar so mnogi letos obupali in bolj životarijo, kot živijo. Kaj naj človek poreče njim? Duhovnik Robi mi ni povedal, kako pomaga revnim. To sem izvedela drugje. On kar da. Ne sprašuje veliko, kar lahko podari, pač podari. Kako preprosto. Dajmo, kar lahko damo. Ne preračunavajmo, samo dajmo. Nasmeh, objem, čas, pozornost in evro, ki ga nekdo bolj potrebuje kot mi. In ne sodimo, dokler ne obujemo čevljev vseh tistih, ki imajo strgane. Držimo skupaj. Vztrajajmo. Bodimo ljudje.

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Kranj / četrtek, 2. julij 2015 / 10:22

Dan podzemnih lepot

Društvo za raziskovanje jam Kranj je na Vodiški planini priredilo jamarski dan, kjer so pokazali svojo dejavnost in dosežke.

Objavljeno na isti dan


Zanimivosti / četrtek, 4. marec 2010 / 07:00

Anketa: Kavcija za plastenke

Tudi v Sloveniji zadnje čase razmišljamo o tem, da bi v trgovinah za vrnjene plastenke in pločevinke obračunali kavcijo. Hrvatje imajo to urejeno že vrsto let. Bi pri nas to sploh uspelo?

Zanimivosti / četrtek, 4. marec 2010 / 07:00

Tračani so imeli beli dan

Stari vrh - V Krajevni skupnosti Trata je druženje na snegu postalo že tradicionalno, tudi letos pa se je prek devetdeset pogumnih fantov in deklet odločilo, da se spusti med vel...

Zanimivosti / četrtek, 4. marec 2010 / 07:00

Živeti s plesom

Gospoda Franja Ambroža iz Stražišča pozna marsikateri Gorenjec, med slovenskimi plesnimi učitelji pa je prava starosta slovenskega plesa, saj pleše že več kot petdeset let.

Nasveti / četrtek, 4. marec 2010 / 07:00

Zgladimo gubice

Gubice in gube so večna nadloga, ki ženskam krade spanec, dobro voljo, energijo, optimizem, nenazadnje pa tudi velike količine denarja. Čeravno jih moški navadno še opazijo ne ali pa se jim zdijo simp...

Gospodarstvo / četrtek, 4. marec 2010 / 07:00

Kmetija brez rož ni prava

Ivanka Smrkolj na kmetiji živi in dela že vse življenje, kar trideset let pa je vodila tudi Društvo podeželskih žena Lukovica. Lani je bila nominirana za kmetico leta.