Živeti tako, kot si želim

Samota ni tudi osamljenost (2)

Zdenka je požirala knjige, to ji je bilo edino zavetišče pred vsemi zahtevami, ki so se zgrinjale nanjo. Kadar ji doma niso dovolili, da bi šla na ples ali v družbo, jo je popadla togota in takrat je pri polni zavesti kričala, da so jo poslušali tudi tisti pred blokom. Prisegla je, da ne bo nikoli več sedla za klavir, a kaj, ko je čas, ko je udarjala po tipkah, ljubila in je vsakič sproti požrla besedo.

Zdenka je že v srednji šoli spoznavala, da je drugačna. Fante je zelo hitro menjavala, pa ne zato, ker bi si tega želela, temveč zato, ker se jih je naveličala. Že po nekaj zmenkih se z njimi ni imela več kaj pogovarjati. Dolgočasili so jo. Preprosto se ji je zdelo škoda časa, da bi ga zapravljala za brezplodne pogovore.

»Mogoče lahko omenim le enega moškega, ki mi je zmehčal kolena. Žal je bil že oddan, z njim se je še v istem letu, kot sem ga spoznala, poročila neka znanka. Takrat pa sem res trpela, ker se mi je, to vem danes, izmuznila edina kolikor toliko zanimiva priložnost,« se zasmeje Zdenka.

Zahvaljujoč dobro situiranim staršem in njihovemu vplivu je v študentskih letih veliko potovala po svetu. Sem in tja je kje poprijela za delo, a ne zaradi preživljanja, temveč zato, ker je bila radovedna in jo je zanimalo zakulisje. Eno leto je študirala v Parizu in čeprav ji francoščina niti danes ne leži najbolje, se tistih mesecev rada spominja.

»Znašla sem se v boemski družbi, eden od prijateljev je bil slikar, nagovorili so me, da sem najprej pozirala njemu, potem še mnogim drugim. O tem, s kakšno težavo sem se prvič slekla, ne bom govorila, ker je bilo res pošastno. A menda sem imela zelo pripravno telo, kar pomeni, da nisem bila presuha, dovolj oblin na pravem mestu, da so se lahko z menoj ali ob meni učili različnih slikarskih potez. Naj povem, da sem pozneje, ko sem se vrnila domov, pozirala tudi tukaj, dve ali tri slike so visele celo na razstavah, a so bile do te mere umetniške, da me niso nikoli prepoznali …«

V Belgiji je imela srečo, da je preko poznanstev dobila službo v neki tovarni pralin. Tam je spoznala nekatere skrivnosti izdelovanja čokoladnih slaščic in še danes, ko k sebi povabi najljubše prijatelje, jim postreže s torticami, ki se jih je naučila izdelovati v tistem obdobju.

Zdelo se mi je, da sva se poziranju prehitro izognili, pa sem jo, čez čas, prosila, naj mi opiše še kakšen doživljaj iz tistega časa.

»Če misliš, da sem zaradi tega živela v razvratu, se motiš,« je rekla strogo.

»V tistih letih si je na tak način služilo denar za študij marsikatero dekle. Ne vem, če tudi iz Slovenije, ker jih je bilo zelo malo, ki so imeli možnost, da bi študirali zunaj. Če je bil slikar prijeten sogovornik, potem so ure, ko sem sedela pred njim, hitro minile. Da je bilo vse skupaj zelo neosebno, ti lahko pove tudi podatek, da z nikomer nisem obdržala stikov. Edino z neko Rusinjo, njeni starši so pred komunizmom zbežali v Anglijo, še zmeraj prijateljujem, občasno jo tudi obiščem. To pa je tudi vse.«

V hiši, kjer je živela, je stanovala tudi neka družina iz Maroka. Imeli so več otrok, med njimi je bilo tudi dekle. Zdenka se spominja tekanja in prerivanja in pritajenih glasov, ki jim ni razumela pomena. V tisti noči so obrezali dekle, ki pa je med posegom začelo krvaveti in ker niso poklicali pomoči, je potem tudi umrla.

»Še danes me strese mraz, ko se spomnim. Prišla je sicer policija, a se ne spomnim, da bi kogarkoli zaprli ali da bi kaj ukrepali. To so bila zgodnja sedemdeseta leta, ko se v ženske pravice še nihče ni kaj prida vtikal. Prav tako se, tako mislim, niso vtikali v navade priseljencev. Niti enkrat samkrat pa nisem imela občutka, da bi kdo izmed članov družine žaloval za ubogo deklico.«

»Takrat me je zamikalo, da bi šla v misijone, oziroma, da bi šla študirat medicino. Bila sem polna nekega humanega navdiha, a kaj, ko je tabletka hitro popustila, ko sem šla drugam,« nadaljuje s svojo pripovedjo.

O svojih potovanjih je naredila serijo fotografij in jih razstavljala po študentskih klubih. Zelo jo je zanimal človek in njegova zadnja plat. Ugotovila je namreč, da dve nista enaki. Privlačili so jo gibi ritnic, njihova obilnost ali koščenost. Žal se je teh posnetkov do danes ohranila le peščica, saj je bila večina njenega bogastva uničenega v poplavi izpred nekaj let. Voda je zalila prostore, ko je ni bilo doma, in marsikatera dragocenost je zatem neuporabna, da jo je morala zavreči. (se nadaljuje)