Džalalabad

Bilo je 13. januarja 1842, ko se je pred vrata v obzidju mesta Džalalabad v vzhodnem Afganistanu privlekel povsem izčrpani konj in na njem ranjeni jezdec z zasekano glavo; konj je takoj poginil, jezdec preživel. Pisal se je William Brydon (1811-73), v britanski vojski je služil kot zdravnik. Bil je edini od 4500 vojakov in 12 tisoč civilistov, ki so se teden dni prej, 6. januarja, poskušali umakniti iz 140 kilometrov oddaljenega Kabula. Ni se jim posrečilo, med begom čez zasnežene prelaze so jih vse pobili afganistanski bojevniki. Zdravnika Brydona je rešilo to, da si je pod pokrivalo zatlačil debelo revijo (Blackwood's Magazine) in ta ga je obvarovala, ko ga je zadel meč in mu tako posnel le del lobanje. Ko so ga vprašali, kje je vojska, je odgovoril: Jaz sem vojska (»I am the Army«). In ko je Lord Auckland, britanski guverner Indije, izvedel za ta masaker, ga je do smrti zadela kap, njegov naslednik pa je ukazal umik … Nekaj podobnega se je godilo februarja 1989, ko se je iz Afganistana umikal zadnji konvoj poražene Rdeče armade. Razlika je bila v tem, da so sovjetski poveljniki od afganistanskih kupili obljubo, da jih med umikom ne bodo napadli; umik je bil plačilo za možnost, da odidejo živi in ne v krstah, kot pred njimi kakih 15 tisoč njihovih soborcev …

Dvajset let po sovjetskem umiku se samo po sebi postavlja vprašanje, kako se bodo iz Afganistana izvlekli Američani (in z njimi slovenski kontingent)? No, zaenkrat se očitno še ne mislijo, saj Obama v prvi polovici leta 2010 tja pošilja še dodatnih 30 tisoč, Nato pa še sedem tisoč vojakov. Ali bo s tem kaj dosegel, ne vem, bojim se, da nič. Kaj Američani sploh iščejo v tistih kamnitih gorah in dolinah? Začelo se je vse skupaj kot kazenska ekspedicija, ki jo je 7. oktobra 2001 ukazal predsednik Bush, da bi se na očeh vsega sveta zmagoslavno maščeval za tragedijo 11. septembra istega leta v New Yorku. V gorah na vzhodu Afganistana naj bi se namreč skrival Osama bin Laden, terorist številka ena in vodja napada na Dvojčka. Po več kot osmih letih iskanja ne vedo, ali so ga našli in morda celo ubili? Vojna pa je vsak dan hujša in ji ni videti konca.

Znano je torej, zakaj so šli tja, ne pa tudi, čemu so še vedno tam? In še manj, kako se mislijo od tam izvleči? Talibani so v svojih kamnitih zavetjih in s podporo ljudstva očitno nepremagljivi. Ljudje in kamenje tudi sicer ne morejo biti razlog za tako veliko in drago vojno. Po mojem so Američani in Nato v Afganistanu zaradi Pakistana. Bojijo se možnosti, da bi talibani destabilizirali Pakistan in da bi tudi v tej državi (ki je jedrska!) prišli na oblast islamski skrajneži. V tem primeru bi se celo območje od Pakistana do Iraka spremenilo v eno samo krizno prizorišče. To pravzaprav sega od Pakistana na vzhodu do Izraela na zahodu. Pakistan je za zdaj še ameriški zaveznik, okupirali so Afganistan in Irak, na svoji strani imajo (?) Saudsko Arabijo, njihov edini povsem zanesljivi partner je Izrael. Če se katerikoli od teh členov zlomi, razpade cela veriga, nadaljevanje tega scenarija pa je lahko katastrofalno za celo območje in za ves svet.

Ko se je v zadnjih dneh decembra 1979 začela sovjetska invazija na Afganistan, se je iztekalo moje služenje vojaškega roka v Kruševcu. Jezilo me je, ker me niso spustili domov že pred prazniki, oficirji so postali živčni in tečni; ko je po praznikih Maršal pristal v ljubljanskem Kliničnem centru, jih je zajela panika in na dan pravoslavnega božiča sem jih z resničnim olajšanjem zapustil. Takrat mi ni bilo jasno, po kaj so šli v Afganistan Sovjeti, in danes mi ni, kaj tam delajo »naši«. Džalalabad pa potrpežljivo čaka, da odjezdi še zadnji od njih …