Muuuuu, kva j` zej
Na romunskih medkrajevnih cestah, nekakšnih vzporednih regionalkah, kaj hitro lahko srečaš kakšno kravico, ki te gleda seveda povsem po kravje, češ kaj se mi pa zdaj ti tukaj nastavljaš.
Lep pozdrav planine, gore in ostalo sorodstvo. Kar se spačka tiče, se z njim najlepše pelješ po klancu navzdol. Če ta seveda ni predolg in se od obilnega zaviranja (vselej le ne moreš zavirati samo z motorjem) ne pregrevajo zavore. Smo že na regionalki proti mestu Brasov, ki bo naša naslednja baza za naskok na tako imenovani Bran Castle, dvorec v kraju Bran, ki ga Romuni prodajajo kot dvorec grofa Dracule, a ta, grof Vlad Tepeš namreč, nikoli ni živel v njem … No, o tem v prihodnjih nadaljevanjih. Ustavimo se v marketu, kajti lakota je lakota in ne gre je puščati osamljene. Nimaš kaj. V vsej naši Romuniji so nas samo tu takoj okupirali lokalni Romi z iztegnjenimi dlanmi, dajte nam kaj denarja … Nismo bili videti ravno navdušeni in domačin, ki je to opazoval, jih je glasno napodil proč, naj pač pustijo turiste pri miru. Nam pa se je opravičil. Saj bi se sicer sami znašli, pa vendarle, mož je bil ponosen na svoje sodelovanje v akciji, mi pa zadovoljni, da smo imeli mir.
Ker v marketu nismo zasledili nobene prave zelenjave, smo se kasneje v neki obcestni vasi na vrat na nos ustavili sredi ovinka pri starem dedu, ki je tam prodajal paradižnike. Medtem ko sva se dogovarjala ali lahko proda le tri paradižnike ali prodaja poteka samo na kilogram, od nekod priteče neka ženska pri šestdesetih letih in nas navdušena začne fotografirati. Magnifique, souvenirs pour moi, magnifique …, skače po sredi ceste, da smo se že zbali, da je ne bi kakšen šlepar poslal na oni svet. V nekaj besedah nam je po francosko (kolikor sem razumel) razložila, da že mnogo let živi v Romuniji, kjer se je poročila, sicer pa je Francozinja. Spački jo spominjajo na njeno domovino, šestdeseta leta in njeno mladost. Ona je preživela, mi pa naprej, ne vedoč, da bomo naslednji dan na cesti dobili drugačno družbo (glej fotografijo). (prihodnjič: Brasov)