Risba je ratio, barva emocija

V četrtek sta bili v Galeriji Prešernovih nagrajencev za likovno umetnost in v avli Zavarovalnice Triglav v Kranju odprti razstavi akademskega slikarja Zmaga Jeraja, Prešernovega nagrajenca za življenjsko delo 2009.

Galerija Prešernovih nagrajencev za likovno umetnost je arhitekturno zelo razgibana in hkrati raznolika, kot je raznoliko vaše umetniško ustvarjanje, ki sega tako na področje slikarstva, grafike, ilustracije pa tudi fotografije, scenografije, grafičnega oblikovanja … Kako ste se odločali, kaj iz vašega obsežnega opusa pokazati tokrat v Kranju?

»Ko sem iz Kranja dobil povabilo k razstavljanju, sem razmišljal, da bi predstavil predvsem dela, ki jih doslej še nisem pokazal, saj so bila ta iz različnih razlogov doslej zapostavljena in skrita. Tako je na ogled tudi nekaj takih del, ki si nedvomno zaslužijo, da jih vidi širša javnost. Ker gre na razstavah tu v Galeriji Prešernovih nagrajencev in na Zavarovalnici Triglav tudi za širšo osebnostno predstavitev, pa sem razstavo poskušal zapeljati na linijo celovitega mojega opusa. Ta je sicer zelo obsežen in prostora za pregledno razstavo je mnogo premalo, zagotovo pa je moj opus tokrat vsaj indikativno predstavljen.«

Niste predstavili vašega grafičnega opusa …?

»Ne, mojega grafičnega opusa tu ne boste videli, pa ga je kar nekaj, na ogled tudi nisem postavljal obsežnega dela abstraktnih slikarskih in risarskih predstavitev, videti ne bo tudi mojih klasičnih analognih fotografij, s katerimi sem se že zgodaj vpisal v slovensko fotografijo...«

Je pa na ogled kar nekaj fotografij iz zadnjih let.

»V glavnem so to digitalne fotografije in tiste, ki sem jih dodatno obdelal v programu fotoshop. Fotografija kot taka je pravzaprav samo vsebinski predložek, s katerim sem potem s pomočjo fotoshopa eksploatiral različne izrazne možnosti. Opazili boste, da je prav med mojimi zadnjimi deli precej brizgalnih tiskov, natisnjenih tudi na umetniški papir. Kar zadeva slike, sem želel predstaviti tudi slike iz mojih začetkov, s katerimi sem se tudi uveljavil v slovenskem, nekdanjem jugoslovanskem prostoru, na različnih slikarskih delavnicah pa tudi v širšem mednarodnem prostoru … Moja pobožna želja je bila predstaviti najboljše, če že ni možnosti obširne predstavitve. Potrudil sem se pripraviti izbor, v katerem me bo tukajšnja publika spoznala v najboljši luči.«

Prvič vidim vaše karikature, teh najbrž ne razstavljate pogosto?

»Pravzaprav gre bolj za portrete, vinjete, ki jih doslej nisem veliko razstavljal, bolj sem z njimi sodeloval publicistično pri nekaterih knjižnih ali revijalnih izdajah skupaj z novinarji ali literati. Lahko pa potrdim, da je to moja občasna preokupacija, pri čemer teh risb ne jemljem ravno kot karikature, ampak bolj kot lapidarne portretne zarisave, kjer bolj kot fiziognomične skušam poudariti psihološke lastnosti upodobljenca. To so mogoče malce humorni portreti v eni ali dveh potezah in jih zato tudi imenujem portreturke.«

Glede na raznolikost vašega ustvarjanja, kaj je vaše vodilo pri tem? Ali se predvsem preizkušati v posameznih likovnih medijih ali predvsem spoznavati, kako določena stvar deluje v različnih variacijah, podobne motive namreč opažam tako na sliki kot na fotografiji?

»Me veseli, da ste to opazili. Dostikrat gre za to, da me kakšna stvar motivno močno intrigira in jo potem morda najprej v enem mediju izčrpam, jo prenesem v drugega in jo skušam eksploatirati še tam, da motiv še dokončno raziščem in izčrpam. In ko nastopi obdobje tako imenovane umetniške krize, umetniki poznamo ta občutek, ta pri meni kaj hitro mine. Prav zaradi te moje raznolikosti.«

Vam je kakšna tehnika bila kdajkoli bližja kot druga?

»Likovni kritiki me imajo za dobrega risarja. Pravijo, da imam zelo veliko risarskih elementov v slikariji. Mogoče zato, ker imam rad stvari, ki odtehtajo tako racionalno kot emocionalno. Risba je malo ratio, barva pa emocija. Pri meni sta v tehtnici.«

Se vam zdi, da risba bolj odraža vaš intimen pogled, kot pa recimo slika, fotografija?

»Kot slikar sem se v velikem planu uresničil kot scenograf, sicer pa nisem ljubitelj velikega formata. Ne maram velikih slik, ker pri njih obstaja nevarnost, da te postanejo retorične, čeprav bi jaz želel ohraniti intimni nagovor. Pred mojo sliko ali pa risbo, niso le risbe intimne, tudi slike so lahko, želim samo enega gledalca.«

Leta 1985 ste prejeli nagrado Prešernovega sklada za umetniške dosežke v risbi in gvašu, letos pa veliko Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Kako gledate na ti nagradi, jih je moč primerjati?

»Če bi imel državljansko zadržanje do te nagrade, bi rekel tako: vesel sem je zato, ker je niso ustanovili bogovi, ampak ljudje in to z nekim namenom. Recimo z namenom, da kažejo dosežke na različnih področjih v okviru našega naroda in države. Če sem tudi jaz med nagrajenci, to pomeni, da sem prispeval tudi nekaj k tej naši skupnosti. S tega vidika nagrado, eno ali drugo, doživljam in tudi sprejemam kot neko zadovoljitev. Hkrati pa morate vedeti, da je še veliko kolegov, ki si tako nagrado prav tako zaslužijo kot jaz. Veste, med stanovskimi kolegi pa je vedno prisoten tudi človeški faktor, neusmiljeno smo kritični eden do drugega, pa vendar, če se nekomu izmed nas prizna kvaliteta, damo vsi »dol klobuk«. Smo hiper kritični pa tudi etični.«