Dela naprej, a bolj svobodno

Besedilo: Stojan Saje
Kategorija: GG Plus / / 06:00

Nekdanji novinar Miro Kunšič priznava, da je po upokojitvi doživel šok. Zato še rad kaj napiše in fotografira. S tem ohranja svež duh, krepko telo pa z golfom in hojo v hribe.

Zgornje Duplje – Novinarstvo ga spremlja od mladega. Začel je kot urednik Čevljarja v Peku, nadaljeval v Slovenskih železnicah, postal novinar v Delu in od leta 1991 delal v Slovenskih novicah do upokojitve pred štirimi leti.

»Nikoli nisem premišljeval o pokoju. Ko me je to doletelo, sem doživel pravi šok. Naenkrat ni več zvonil telefon, nikamor se ni mudilo. Mislil sem, da ne bom več delal, a mi je nekaj manjkalo. Ohranil sem stike z bivšimi delodajalci, za katere kaj napišem in fotografiram. Ne več za črno kroniko, kar sem počel prej. Raje spremljam družabne dogodke in delam foto reportaže. To jemljem kot ohranjanje svežega duha. Še raje sem pisal za revijo Golf, ki je nehala izhajati. Pred letom dni je izšla moja knjiga Košček nebes o polletnem predsedovanju Slovenije Evropski uniji, ki z besedo in sliko opisuje pomembne dogodke v tem času, obenem pa predstavlja naravne lepote Brda pri Kranju. Slednje spoznavam na sprehodih z ženo Dani in triletno vnukinjo Hano. Uživamo ob opazovanju živali,« pripoveduje Mirko Kunšič in priznava: »Prinašam noter, kar sem zamudil zaradi službe pri svojih otrocih. Po rojstvu vnukinje se še bolj zavedam, da je lepo biti z otroki. Z ženo večkrat obiščeva sina Miha v Ljubljani in hčerko Majo na Dolenjskem. Čas imava tudi za kak koncert ali gledališko predstavo.«

Ko nanese beseda na golf, Mirko ves oživi. Še ko je bil v službi, so uredili v Spodnjih Dupljah igrišče na vaškem travniku. Posejali so pravo travo, ki jo je redno kosil. Sedaj to počno mlajši, on pa več trenira in tekmuje. Prej je bil član golfskega kluba Eagle z Brnika. Od lani nastopa za golfski klub Bled v gorenjski ligi. Zelo rad hodi v hribe, predvsem v okolici Tržiča. Tja največkrat odhaja sam. Edina družba mu je fotoaparat, ki ga vedno nosi s seboj.

»Čedalje bolj ugotavljam, da malo vem o umetniški fotografiji. Poglabljam se v naravoslovno fotografijo, zato iščem literaturo o njej. Mika me tudi foto lov, a je oprema zanj predraga. Vseeno mi je lani uspelo slikati divjega petelina na Blegošu čisto od blizu,« razlaga dolgoletni kolega. Na računalniku kaže jesenske posnetke Blejskega Vintgarja, gorskega gozda v prvem snegu in drugih lepot. Če mu kdo naroči, slika še kaj drugega za stenski koledar. Pravi, da uživa v tej svobodi. Zato verjamem, da bo še dolgo ustvarjalen tudi v pokoju.