Vrline in slabosti

V glavnem nesporno drži sledeče: ljudje smo si glede vrlin in nevrlin, torej podlosti, zavrženosti in podobnega dokaj enotni, kadar je govora o splošnem pojmovanju dobrega, poštenega in podobno.

Ko pa se to nanaša na konkreten primer, denimo našo politično opcijo, društvo, organizacijo ali celo nas osebno, pa zavedno ali tudi nezavedno zavzamemo pogosto povsem drugačno stališče. In ravno v tem je čar pravne države. Torej v pravni državi nikogar ni mogoče pravnomočno obsoditi (dejansko funkcioniranje naših sodišč s tem sicer nima veliko veze), če dokazi ne vzdržijo, čeprav je obdolženčeva krivda »na pogled« več kot očitna. No in v takih primerih se najdejo poulični in vsakovrstni gostilniški debaterji, ki imajo v rokavu zanesljive, hitre in po njihovem »pravične« rešitve.

 

Ne mislim govoriti o najbolj zavrženih in nesprejemljivih nevrlinah, zločinih kot so umor, posilstvo, vojni zločin in podobno. Ne bi bilo pa narobe, če vsak od nas premisli, kako bi ravnal v možnih situacijah.

 

Vzemimo, da so splošno v svetovnem merilu priznane naslednje vrline, tu se ne spuščam v to, ali je seznam popoln ali le delen. Torej v ta svetovni, večni seznam sodijo, med drugim: pravičnost, poštenje, pomoč soljudem, sočutje, prizanesljivost, razumevanje, nekoristoljubnost, vživljanje v sočloveka v težavah, iskrenost brez dvolične hinavščine ipd.

 

Pa vzemimo konkreten primer.

 

Človek najde na ulici neopažen denarnico, v kateri je poleg dokumentov deset tisoč evrov. Verjamem, da bi se marsikdo od nas, vključno policiste in sodnike, pekel na žerjavici skušnjave. Torej, kaj mu je storiti? Običajno bi ljudje na takšno skušnjavo rekli sledeče:

 

Preveril bi »kao«, ali je ta denar last kakega »reveža«, ki seveda s tolikšnim denarjem ni več revež, in bi mu ga vrnil, ali pa gre morebiti za kakega »mafijaša« ali pa nepoštenega bogataša-tajkuna. In če bi ugotovili, da je denar last mafijaša ali nepravičnega bogataša-tajkuna, tudi če je ta medtem že povsem obubožal, bi ga seveda z lahkim srcem obdržali in si konec koncev na ta račun tudi privoščili nekaj izvenserijskih užitkov (ali morda tudi sicer potrebnih posodobitev premičnega in nepremičnega premoženja), ki jih država in sistem itak ne omogočata in bi bili sicer za večne čase prikrajšani za ta privilegij brez tega sicer tatinsko najdenega naključja.

 

Naslednja obče prisotna skušnjava pa je podkupljivost. Kolikokrat sem že slišal koga govoriti (taisti je še stavek ali dva pred tem ogorčeno govoril proti »bandi«, ki da krade, goljufa in na sploh dela samo škodo), torej da bi on takoj dal recimo tisoč evrov, če bi kdo recimo njegovemu sinu »zrihtal« primerno službo, mu uredil kakšne zemljiškoknjižne spise, sporno gradbeno dovoljenje in podobno. Prav tako bi bil seveda pripravljen plačati, pa tudi če mora vzeti posojilo, za bistveno boljšo, bolj donosno službo zase. Kolikokrat sem slišal od naključnežev, češ kakšni podleži so poslanci, ki še leto dni po izteku mandata prejemajo nadomestilo. Ko sem človeka vprašal, kako bi on v takem položaju ravnal, je bil tiho, če pa je bil nekoliko bolj pošten, je priznal, da bi ravnal pravzaprav enako.

 

Tozadevno je zanimiva tudi politična volatilnost ogromnega števila pripadnikov praktično vseh strank. Članov posameznih političnih strank je, kar se tega tiče, na desettisoče. Navsezadnje tudi programi niso tako izjemno različni za dobrobit državljanov in države na sploh, da bi povzročali moralne »krče«, nespečnost, neješčnost in podobne nevšečnosti pri prestopnikih. Recimo, da bi ponudili poljubnemu, neznanemu, manj znanemu »politiku« katere koli stranke z strani nasprotne opcije zanesljiv poslanski položaj? Dvomim, da bi se našel sploh kak posameznik, ki bi to iz naslova pripadnosti in visoke moralne drže odklonil. Če že javno in na glas ne, bi ga celo člani njegove stranke vsaj med seboj, na tiho imeli za »bumbarja«.

 

Takšna je realnost. S tem prispevkom se seveda ne bo nič spremenilo, saj celo najstrožji zakoni ne zaležejo, kadar obstaja možnost kršenja z veliko verjetnostjo uspeha, kaj šele »pridiganje« o moralnih vrednotah. Vseeno pa ne bo narobe, če se tistih nekaj deset posameznikov, ki bodo to prebrali, postavi v tak položaj in intimno razmisli, kako bi sami ravnali.

 

Marjan Čufer