Avtobus je pravkar speljal s postaje

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 30. november 2009 / 06:00

Bojanova zgodba o tem, kako pasti in znova vstati (4)

»Počasi sem le okreval, lotil sem se dela, bilo ga je vedno več in rasla je tudi moja samozavest, ko sem spoznal, da lahko še zmeraj zaslužim, če hočem. Imel sem še nekaj manjših dolgov, ki sem jih odplačal, potem pa sem sklenil, da se preselim v bližino otrok, predolgo ju nisem videl, moral sem narediti vse, da jima povrnem vsaj delček tistega, kar sem v slepi zaupljivosti zafrčkal.«

Bojan je med pogovorom večkrat omenil, da pogreša »stare jugoslovanske« čase, ko je bilo vse drugače, ljudje so držali besedo, pa tudi več poštenosti je bilo. Meni, da danes tisti, ki so pošteni, kratko potegnejo, ker se ljudem zdi denar edini, ki je pomemben. Spomni se deda, ki mu je pripovedoval, kako je kmetijo, ki jo je podedoval, širil celih šestdeset let in ne, da bi imel vse, kar mu je padlo na pamet, čez noč, kot je v navadi danes.

»Tudi delavci, ki jih občasno najamem, bi imeli radi plačilo prej, preden je mesec naokoli. Ne vem, kdo nas je tako pokvaril, ampak če dobro premislim, tisti, ki druge okradejo tako, kot je partner mene, izvajajo v praksi stvari, ki so se jih naučili. Saj jim ne gre zameriti,« modruje Bojan.

Njegova »učiteljica«, ki je ves čas najinega pogovora molčala, le sem in tja mu je prinesla kaj piti, je končno le prišla do besede: »Tudi meni ni bilo lahko,« je dejala v narečju, ki je prijetno zadonel v sobi.

»Ljudje so šušljali o najini zvezi, opravljali so naju, družina se mi je odrekla. Takrat, ko je Bojan ustvarjal svoje lastno gnezdo, ko so se mu rodili otroci, sem v sebi trpela, a nikoli mu nisem niti z besedico dala vedeti, da ga pogrešam. On je bil tisti, ki je vnovič našel pot do mene in sprejela sem ga, kot bi moj dom zapustil prejšnji dan. Nikoli mu nisem očitala, češ a sedaj, ko te nihče ne mara, sem ti pa dobra. Bolelo me je, ko sem ga poslušala, ko je pripovedoval o starših, ki so se mu odrekli, ker ni bil tako »pameten« kot drugi bratje in sestre v družini. Veste, kot učiteljica sem imela veliko podobnih izkušenj, ko so k meni hodile matere in v sebi niso mogle zadrževati besa, ker njihov otrok v šoli ni bil med najboljšimi. Lahko bi napisala knjigo o travmah, ki so jih doživljali otroci, ne ravno med najbolj uspešnimi, a po drugi strani sila srčni, odprti, delavni in dobri. Žal so njihovi starši želeli, da bi bili zdravniki, pravniki, ekonomisti, da pa je otrok lahko naredil le poklicno šolo, so se počutili opeharjene in ponižane. Bojan je čudovit človek, srčen in nepokvarjen. Še danes je tak kot takrat, ko sem ga učila. Upam, da ga bosta vsaj otroka spoštovala, kot si zasluži,« je še dodala.

Ko sem ju opazovala, sem spoznala, da ljubezen res ne pozna časovnih pregrad, da je lahko iskrena in topla, čeprav nekateri trdijo, da razlike v letih marsikatero pokopljejo.

»Če človek želi delati, dela nikoli ne zmanjka,« nato povzame besedo še Bojan.

»Pravzaprav se mi včasih celo zdi, da ga imam čez glavo. A to so manjši projekti, za katere vem, da jih bom lahko finančno zmogel. Včasih sem odsoten od ranega jutra do poznega večera, saj moram odplačevati kredit, imam še nekaj neporavnanih obveznosti do upnikov, prispevam za otroka in tudi za skupne stroške, ki jih imava s partnerico. Le vikendi so samo najini, to pa je bil tudi eden od pogojev, na katerega sem moral pristati, če sem hotel, da ostaneva skupaj. Hodiva na izlete, v naravo, nabirava gobe, poleti borovnice, zelišča. Njej je to sicer še premalo, piše članke o kuhanju, zbira stare recepte, mogoče bo nekoč izdala knjigo, hodi v knjižnico, da ji ni dolgčas, če mene ni.«

Ko se je izvedelo, da se je v poslu pustil potegniti za nos in ko je zaradi tega moral prodati hišo, mu je oče napisal ogorčeno pismo in od njega zahteval, naj si spremeni priimek, da ne bo ničesar, s čimer bi ga lahko kdorkoli povezoval z njim. To je bila še tista dodatna kaplja pelina, ki je zadoščala, da je res storil, kar so starši od njega pričakovali.

»Tisti dan, ko sem na upravni enoti dvignil nove dokumente, sem se počutil, kot da sem se tudi simbolično na novo rodil. Nič več nisem bil stari Bojan, ko sem se doma pogledal v ogledalo, sem videl novega človeka. Prevzel sem priimek moje partnerice, tako da sva sedaj povezana vsaj po tej plati, če že nisva pred oltarjem. Upam pa, da bom vsaj nekaj, kar ima naša družina v rodu, s pridom izkoristil: moška veja je zelo zdrava in trdoživa, strici, ded in praded, ki se ga še spomnim, so vsi dočakali pozno starost. Po teh predvidevanjih sem še mlad, pred menoj je vsaj še enkrat toliko življenja … Poskusil bom, da bom znal biti razsoden tako pri svojem poslu kot pri medčloveških odnosih, kar sem morda nekoč zanemarjal. Predvsem pa si želim, da bi našel pot do otrok, da bi skupaj spoznali, da le nisem tako slab, kot so o meni govorili drugi.« (konec)