Trk etike in (rdeče) estetike

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 30. november 2009 / 06:00

»Septembra lani je konservativni danski dnevnik Jylands Posten objavil dvanajst karikatur islamskega preroka Mohameda. /…/ Objavljene karikature pa so evropsko laično in strokovno javnost razdelile v dva mnenjska tabora; eden razume svobodo množičnega komuniciranja v absolutnem, eden v relativnem smislu. Zahodnim medijskim fundamentalistom, se pravi tistim, ki brez predsodka objavijo Mohameda z bombo na glavi ali Devico Marijo s podgano v naročju /…/ predlagam, naj razpišejo natečaj za najbolj domiselno in »šaljivo« karikaturo (ali novinarski tekst) na dve temi, ena je pedofilija, ena homoseksualnost. Stavim, da bi najboljše karikature v evropski javnosti vzdignile oblake prahu. /…/.« Tole sem med drugim v našem časopisu zapisala februarja 2006, ko so bili zaradi tako imenovane novinarske oziroma umetniške svobode starega kontinenta odnosi med Zahodno in Vzhodno civilizacijo tik pod vreliščem.

In zdaj k aktualnemu dogajanju. Preteklo nedeljo sem bila z družino najprej na Blegošu, nakar sem se sama odpravila še v tako imenovano vodno mesto Atlantis, točneje, v savno. Ko sem udobno zleknjena pred televizorjem zakinkala, me je iz dremeža vrglo krohotanje dveh najstnic, ki sta se na stolih dobesedno zvijali od domislic Lada Bizovičarja in Jurija Zrneca (mimogrede, umetniški dar slednjega visoko cenim), zabavljaškega para z ene od slovenskih komercialnih televizij. Lenobno sem dvignila veke in napela ušesa (okolje je bilo namreč precej bučno), da preverim, čemu konkretno se dekleti iz vsega srca smejita.

Scena na ekranu je bila odurna. Ogabna. Obskurna. Niti najmanj duhovita, smešna. Namreč. Pred kamerami sta se ob navzočnosti »angelov« pačila in spakovala Lado Bizovičar in Jurij Zrnec, prvi v vlogi sv. Jožefa, drugi v vlogi Device Marije v času porodnih krčev.

Nedvomno je bil domnevno umetniški »štiklc« skrbno načrtovan, saj so ga na dotično komercialno televizijo v programsko shemo uvrstili prav na dan cerkvenega praznika Kristusa kralja. Namen rdeče duhovitosti, zaradi katerega je od slovenskih »kur« frčalo perje? Prvič, prizadeti čustva verujočih Slovenk in Slovencev. Drugič, dokazati ali pokazati, da je na tej strani Alp še vedno močno v prednosti duh boljševizma; in to v vseh, pomeni vidnih in nevidnih družbeno pojavnih oblikah resničnosti. Tretjič, do neke mere je umetniška obskurnost, o kateri teče beseda, tudi na eni strani posledica pomanjkanja smisla za humor, če ne kar popolnega manjka za te stvari v povprečni slovenski domišljiji oziroma domiselnosti, na eni pa (politični) nepotizem na domači medijski in pogojno rečeno umetniški sceni. Kajpada, to še ni vse. V zvezi s takšno in drugačno resničnostjo na rdeči strani Alp bi bilo treba omeniti še lobije, z neslutenim vplivom, od homoseksualnega do prostozidarskega (ki se, mimogrede in med drugim skriva za tako imenovano new age, po slovensko novo dobo) in rodbinskega, ampak razprava o tem bi za nekaj časopisnih strani, ne le stolpcev presegla okvir te rubrike.

In še to. Za aktualne razmere pa nikakor ni prvo odgovorna rdeča družbena skupnost. Prvo odgovorno je cerkveno občestvo na Slovenskem, strokovno in laično, ki pred opisanim nedeljskim dogodkom še vedno sklanja glavo in molči. Iz pokornosti, navade ali strahu, je pa čisto vseeno.