Knjiga je orožje

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sobota, 28. november 2009 / 06:00

»Knjiga je orožje, vzemi jo v roke!« Tako se glasi znana in že zelo obrabljena parola Bertolda Brechta. Ne bi je ponavljal, če ne bi ravno v teh dneh doživljali enega novih izbruhov v orožarski aferi Patria – koliko jih bo še? To pot je na tapeti domneva, da je šla finska podkupnina v kanale, ki jih obvladuje SDS, ta pa naj bi jo porabila za financiranje »ljudskih« (beri: fašistoidnih) brezplačnikov, s katerimi so nas zasipali pred lanskimi volitvami. Jaz o teh rečeh ne vem kaj dosti in jih zato tudi razložiti ne morem. Sem pa že takrat večkrat pomislil, da mora vso tisto godljo, s katero so nas brezplačno polivali, navsezadnje nekdo tudi plačati …

Tudi če je bila podkupnina od Patrie dejansko porabljena za te namene, tistim, ki naj bi z njeno pomočjo prišli znova na oblast, ni pomagala, prej nasprotno. Brezplačniki torej niso pravo orožje, tudi če se financirajo iz orožarskega denarja. Kaj pa knjige? Trgovci z orožjem jih gotovo ne zalagajo in berejo najbrž tudi ne. Komunisti pa so bili tudi v tem oziru ljudje posebnega kova. Svoje ideje so uveljavljali tako, da so v levi roki držali knjigo, v desni pa kalašnikovko. Komunistični manifest in druge marksistične knjige so dejansko delovale kot orožje, veliko ljudi so z njimi zapeljali v oboroženo akcijo. A tudi ta se je navsezadnje izkazala za neuspešno. Komunisti so zdaj spet v ilegali ali pa so postali »desničarji« (Janez) in »tajkuni« (Igor). Še vedno so na sceni tudi tiste vrste posamezniki, ki vsakič, ko zaslišijo besedo kultura, pograbijo za orožje. Pa ne za knjigo, to gotovo ne, saj sploh ne berejo.

V začetku navedena Brechtova parola pa še vedno oziroma spet velja. V »družbi znanja«, v kakršni naj bi živeli zdaj, je knjiga spet orožje. Tudi v času elektronskih komunikacij in svetovnega spleta se še vedno več znanja akumulira in razširja s knjigami kot na e-način. Knjiga ostaja, le načini njenega razširjanja se spreminjajo. Večina nas je slej ko prej takih, da knjige jemljemo v roke in jih beremo. Ali se s tem tudi oborožujemo, je drugo vprašanje. Za spopad z neznanjem prav gotovo, morda pa tudi za kljubovanje tistim, ki svojo moč še naprej vzdržujejo in razširjajo s »pravim« orožjem. V Afganistanu smo priča spopadu, ki je nadvse pomenljiv tudi v našem oziru. Na eni strani imamo najmočnejšo vojsko na svetu, katere orožja so vrhunski izdelki vrhunskega znanja. Na drugi so talibani, ki najbrž ne berejo prav veliko, njihovo glavno orožje so pogum in kalašnikovke, vodijo pa jih ljudje, ki so v svojem življenju prebrali samo eno knjigo. V afganistanskih gorah seveda ne gre za spopad med judovskim in muslimanskim svetim pismom. Stara zaveza in Koran sta si po svoji miselnosti zelo podobna, Jezusove besede iz evangelijev pa so v vojnah slej ko prej brez moči. Tu gre dejansko za vojno ene Moči proti drugi. Na eni strani znanje in najsodobnejše orožje, na drugi fanatična zavzetost za svoj prav in tradicionalno orožje. Mislili bi, da bo prva stran zlahka premagala drugo, a ni tako. To ni vojna med bralci, to je zgodba iz nekega drugega sveta, ki pa je tudi pri nas še v živem spominu tistih, ki so jo doživeli med 2. sv. vojno. Takrat so pri nas zmagali tisti, ki so se borili s knjigo v levi in puško v desni roki.

Zdaj naj bi bili pravi borci in zmagovalci tisti, ki imajo v levi roki knjigo, v desni pa miško. A to je po mojem le sodobna parola. Še vedno so najmočnejši tisti, ki držijo v levi korenček, v desni pa bič. Natančneje: v levi denar, v desni pa oblast. V boju s temi večini res ne ostaja drugega kot knjiga. Prav v teh dneh in do nedelje zvečer je v Cankarjevem domu 25. Slovenski knjižni sejem. Priložnost, da ga obiščemo in se času primerno oborožimo.