Na oder ne stopiš zato, da bi "fušal"

Besedilo: Jože Košnjek
Kategorija: GG Plus / petek, 27. november 2009 / 06:00

Glasba je obogatila moje življenje, tisočim glasbenikom po svetu pa je dala delo in zaslužek. To mi je v največje veselje, je povedal ob svoji 80-letnici Slavko Avsenik.

Slavko, pretekli četrtek so Vam na domu v Begunjah za rojstni dan zaigrali in zapeli harmonikarji, radovljiški pevci in tenorist Janez Lotrič. Ste bili presenečeni?

»Ja, zelo presenečen in ganjen sem bil. Da te domači ljudje spoštujejo in zaželijo dobro, je največ vredno. Zato sem hvaležen Ivanu Ferkolju, Francu Koselju, Francu Podjedu in vsem drugim, ki so meni v čast organizirali ta lep, prazničen večer.«

V zahvali ste povedali, da ste kljub popularnosti najraje Jožovčev Slavc.

»Tudi v preteklosti sem bil najraje to. Slava in popularnost sta me vedno motila, še posebej sedaj. Na zunaj sta lepi, vendar nista vedno najbolj prijetni, saj prinašata tudi težave.«

Kako vam minevajo dnevi?

»Ko ste prišli sem, ste videli sami. Vsak dan se sprehajam po vrtu. Imam svojo ustaljeno pot. Z bratom Vilkom piševa glasbo za vnuka Saša, sicer pa s sinovoma Gregorjem in Slavkom veliko delamo. Brez glasbe v naši družini ne gre. Zelo rad sedem za klavir. Če mi bo zdravje dovoljevalo, bom za novo ploščo na harmoniki spet zaigral nekaj skladb. Nekaj skladb bo napisal tudi sin Gregor.«

Z Vilkom sta torej še naprej ustvarjalni par.

»Ja, še vedno, vendar s to razliko, da sedaj ne piševa za moj ansambel, ampak za Saša in nekaj tudi za Grega.«

Rojstne Begunje vam očitno veliko pomenijo, saj ste skoraj vsak dan tukaj.

»Če je le mogoče, pridem vsak dan v Begunje. To mi je v veliko zadoščenje. Ko smo še igrali, smo na turnejah dnevno prevozili tudi po 500 kilometrov, sedaj pa mi je vožnja iz Ljubljane do Begunj kot turneja. Prav uživam, še posebej, če je vreme tako lepo kot danes. Ne moreš verjeti, kako je lepo, ko se ti pri Medvodah odpre pogled na Karavanke in Julijske Alpe. Sam vsakič uživam v tem pogledu.«

Oder je velika odgovornost

Vam med sprehodom po domačem vrtu ali med vožnjo v Begunje pride na misel tudi melodija nove skladbe?

»Seveda. Vendar ne melodija, ampak ideja za skladbo. Ideja je zame veliko zahtevnejša kot pa kompozicija. Če je ideja dobra, nastane skladba sorazmerno hitro. »Tam, kjer murke cveto« na primer. Ideja za pesem in besedilo je bila tako lepa in edinstvena, da ni bilo težko napisati glasbe. Enako je bilo pri Sloveniji, pri Planici in pri vseh naših drugih znanih skladbah. Pred kratkim sem pet dni ležal v bolnišnici. Veliko sem premišljeval o človeškem življenju. Rodiš se, se šolaš, delaš in ustvarjaš za spodobno življenje, vendar na koncu končaš kot bogat revež. Taka je usoda vseh nas.«

V Avsenikovem ansamblu so vsa leta igrali izvrstni, izjemni glasbeniki. Kdo jih je izbiral?

»To je bila Vilkova naloga. Ker je igral v orkestru Bojana Adamiča, je poznal veliko odličnih glasbenikov in vedel, kdo bi bil primeren za naš ansambel. Moji sta bili le dve odločitvi: v kvartet sem vključil še petega člana, kitarista Levčka Ponikvarja, po odhodu pevca Franca Korena, ki ga ni bilo mogoče nadomestiti, pa sem pevski par povečal na trio dveh pevk in pevca. Na primeru sina Gregorja in vnuka Saša vidim, da tudi danes brez šolanih in talentiranih glasbenikov ni dobre glasbe.«

Za vaš ansambel je bilo značilno, da ste veliko vadili in da je bil vsak nastop enako pomemben, ne glede ali je bil v zakotni vasi ali na odru berlinske filharmonije.

»Sam sem doma vadil ure in ure. Če se glasbe lotiš poklicno, prevzemaš nase veliko odgovornost. Na oder ne stopiš zato, da bi fušal, temveč zato, da bi ljudem posredoval dobro glasbo. Čeprav so bili v našem ansamblu izvrstni glasbeniki iz orkestra Bojana Adamiča, smo ogromno vadili, vsa leta pri meni doma. Vadili smo pred vsakim koncertom, čeprav je bil tudi koncert sam vaja in smo jih imeli tudi po dvesto na leto. Mislim, da sta bila resnost pri vajah in dobra priprava na vsak nastop, ne glede, kje je bil, naš adut.«

Od članov ansambla ste zahtevali disciplino in točnost.

»Brez tega ne bi nikamor prišli. Čeprav te pride poslušat le sto ali dvesto ljudi, moraš biti na odru točen, uigran in kvaliteten. Ljudi ne smeš razočarati ali celo podcenjevati. Dati jim moraš tisto, kar od tebe pričakujejo. To smo Avseniki počeli in tudi zaradi takega načina dela uspeli. Zato je poklicno delo v glasbi odgovorno in težko.«

Še posebej na začetku ste Avseniki veliko igrali med Slovenci v zamejstvu.

»To so bili naši prvi nastopi v tujini. Ker nemško nismo znali, smo igrali in peli samo v slovenščini. Doživljali smo prijetne in manj prijetne trenutke. Ko so začeli med enim od naših nastopov na Koroškem med poslušalci s klobukom za nas pobirati denar, sem jim v odmoru povedal, da ne bom šel več na oder, če bodo še prosjačili za nas.«

Vnuk Sašo navdušuje

Vam je bilo težko kot samouku leta 1953 nastopiti pred mikrofonom ljubljanskega radia?

»Enostavno je, če znaš. Takrat sem bil res popoln samouk in trema je bila. Sicer je pa pred mikrofonom takole: če ne znaš igrati, je groza, če pa znaš, z nekoliko treme le preigraš predvideno skladbo.«

Prav neverjetno je, da ste si zapomnili toliko skladb, saj si z notami, ki jih niste poznali, niste mogli pomagati.

»Saj jih še danes ne poznam. Melodijo za Golico sem s svojimi znaki v tovarni ob stroju napisal na papirnato vrečko in jo zjutraj zapel bratu Vilku, ki je naredil notni zapis in skladbo aranžiral. Po Golici so na enak način nastajale še druge skladbe. Pomagal sem si z diktafonom, na katerega sem posnel melodijo, ki sem jo zapel ali zaigral na harmoniko. Veliko novih viž je nastalo med odmori na koncertih. Delo je nadaljeval Vilko in dal notne zapise glasbenikom in pevcem.«

Avseniki na odru nikdar niste uporabljali not. Igrali ste na pamet. Nekateri glasbeniki v današnjih narodnozabavnih ansamblih pa imajo pred seboj note, kar vsaj zame deluje moteče. Običajno imajo stojala za note pred seboj glasbeniki v orkestrih in pevski solisti.

»Mogoče so tako zanikrni, da se jim skladbe ne ljubi naučiti na pamet. So pa tudi taki, ki se skladbe ne morejo naučiti na pamet in si morajo pomagati z notami, ki jih berejo tako, kot vi berete časopis.«

Ste ponosni na vnuka Saša, ki dosega v narodnozabavni glasbi prve uspehe. Sredi meseca je navdušil v oddaji nemške in avstrijske televizije.

»V Nemčiji je povzročil pravo eksplozijo. Ljudje so čakali, da se je pojavil novi Avsenik. Sam sem ga gledal po televiziji in nisem mogel verjeti, da tako dobro igra in da bo povzročil tako navdušenje. Na njegov naslov kar dežujejo pohvale.«

Za konec še vprašanje: Kaj vam je dala glasba?

»Življenje. Pa ne samo meni. Danes igra po Evropi mojo glasbo tisoč ansamblov. To je velika tovarna. Veliko ljudi živi od te glasbe. Avseniki in Slaki smo zagotovili številnim glasbenikom delo in zaslužek. To mi je v največje veselje in je največ, kar smo mogli narediti. In če rečem v prispodobi: božja volja je bila na Vilkovi in moji strani.«