Le čevlje sodi naj kopitar

Sobotno jutro sem si pokvaril s prebiranjem kolumne spoštovane gospe Marjete Smolnikar pod naslovom »Smetišče prosvete« (objavljeno v GG, 13. novembra 2009). Prispevek mi je padel v oči zaradi zbadljivega naslova, ki kar kliče po komentarju.

Spoštovana gospa Smolnikar, ne ugovarjam vašemu videnju (vedenju?), da v procesu usmerjanja otrok s posebnimi potrebami ni vse v redu, niti temu, da matematika seveda ni najpomembnejša v življenju in da se da s frizersko izobrazbo tudi odlično preživeti. Zbodle pa so me predvsem besede, kot so »normalna šola«, »pomožna šola« in pa stavek »So tudi takšni, ki se jim umski razvoj ustavi na ravni debila.«.

 

Spoštovana gospa Smolnikar, najprej nekaj z vidika stroke. »Normalnih« in »pomožnih« šol ni več. Že dolgo časa ne. So le izobraževalni programi, ki jih učenci obiskujejo v osnovnih šolah in drugih ustanovah. Teh programov pa je precej. V (po vaše) »pomožnih« šolah se izvajajo predvsem prilagojeni programi z nižjim izobrazbenim standardom (s katerim učenci zaključijo osnovnošolsko izobraževanje in se lahko vključijo v nadaljnje izobraževanje po celotni vertikali izobraževanja) in posebni programi vzgoje in izobraževanja (za učence z zmernimi in težjimi motnjami v duševnem razvoju). Po vaših besedah sodeč, otroku vaše znanke iz drugega kolena »grozi premestitev« (op.: strokovno preusmeritev) v program z nižjim izobrazbenim standardom. Očitno vam tudi ni poznano, da šolska psihologinja sama ne odloča o preusmeritvi učenca, ampak o tem odloči veččlanska komisija, ki jo sestavlja skupina strokovnjakov. Ti na podlagi različnih testov, pregledov in poročil o dotedanjem otrokovem razvoju presodijo, ali otrok obiskuje njegovemu razvoju primeren program. Šolski psihologinji gre tako zaupati. Tudi z zdravnikom se nikoli ne prepiramo o njegovi diagnozi, kajne? Pa kljub temu sodite o pravilnosti odločitev psihologinje! Če psihologinja predlaga začetek(!) postopka usmeritve, mora za to obstajati tehten razlog, saj se šole danes borijo za slehernega učenca. Ob tem se je smiselno vprašati tudi o samopodobi takega učenca. Kaj mislite, kako se tak učenec počuti, ko je vse svoje osnovno šolanje »na repu razreda«, kljub učnim popoldnevom celotne družine? Morda je to dovolj velik razlog, da malo »poeksperimentira« z na primer alkoholom in drogami? Morda bi z dobro samopodobo, vendar v prilagojenem programu z nižjim izobrazbenim standardom, dosegel več in to z manj stresa. Kar nekaj jih poznam, ki so v življenju dosegli ogromno, pa so v osnovni šoli obiskovali program z nižjim izobrazbenim standardom. Toliko v premislek.

 

Vašega primera ne poznam in ne želim soditi o tem, ali gre za krivico ali ne. Glede na to, da gre za otroka znanke vaše znanke, tudi vam primer morda ni poznan v detajle.

 

Ob uporabi primerne terminologije, ki ne diskriminira vseh otrok s posebnimi potrebami (čemur smo v omenjeni kolumni priča) in ob večjem zaupanju psihologom in drugim strokovnjakom (sicer jih sploh ne potrebujemo) lahko veliko naredimo za prihodnost teh otrok.

 

Torej, se strinjate z menoj, spoštovana gospa Smolnikar, da »le čevlje sodi naj kopitar«?

 

Gregor Skumavc,

prof. def., Kranj