Petkovi zimski večeri

Besedilo: Miroslav Braco Cvjetičanin
Kategorija: Šport / četrtek, 26. november 2009 / 06:00

Najkrajši dnevi šele prihajajo, zato nas vabijo predvsem razsvetljene športne dvorane, v katerih lahko potešimo slo po gibanju. Za tiste, ki se dvoranam izogibajo in mogoče ne vedo, da sta tema ali noč lahko tudi primerni za rekreiranje, pa pišem naslednje stavke.

Obstajajo ljudje, ki zaradi službe in zimske ure nimajo kaj dosti od dnevne svetlobe, a se niso predali dvoranam v naročje. Ko so me povabili v hribe, sem seveda spet zavil z očmi, ker sem pričakoval na primer: sobota ob šestih zjutraj, smer Špik, sto ur hoje in vrnitev, če bo sreča, še isti dan. Po mojem kratkem razmišljanju je sledilo presenečenje, ko sem slišal: »Dons, po šihtu ob štirih se dobimo na prvem parkirišču v Gozdu, gremo tako kot vsak petek na Kriško. Greš zraven?« Prikimal sem, še preden sem pomislil, da se ob štirih popoldne ob koncu novembra dan že skoraj poslovi. Ampak nič ne de in nič ne spremeni, pravijo: če se zmrači, še ne pomeni, da moramo biti pod žarnico in pred televizijo. Kdor se rad giba in kdor bere tole stran, se vsekakor rad - mogoče bo osvežil spomin na hojo s svetilko, ki je lahko še prijetnejša in zanimivejša kot brez.

Kriška gora spada med zahtevnejše vzpone, ker pa smo vsi še v kako dobri kondiciji, nam to ne predstavlja omembe vrednega problema. S sabo smo povabili še žensko, da bi se prepričala, ali lahko tako rekreacijo priporočamo obema spoloma. Kot bo sledilo tam nekje proti koncu članka, bomo ugotovili, da je tudi za ženske hoja s svetilko na glavi ali v roki še kako romantična izkušnja. Sam vzpon je resnično zahteven, moj elektronski prijatelj Garmin je pokazal tudi 37-odstotno strmino, in včasih je bil korak hiter kilometer in pol na uro. Moj srčni utrip je poskočil tudi do maksimuma in porabil sem toliko kalorij, kot če bi kolesaril uro in pol. Slišal sem tudi, da nekateri junaki tečejo tja gor, česar pa bi ne priporočal, če gorski teki niso vaša služba. Ko se boste podali tja gor, boste videli, da je bolje imeti palice, gojzarje in malodane cepin, če še malo pretiravam, kot pa tekaške copate, ampak o rekordih proge kdaj drugič.

Prispeti na vrh in pogled na kočo z odprtimi vrati je lepo darilo vsakemu gibalcu, ki ima rad naravo. Preden vstopimo k okrepčilu, mi povedo tragično zgodo o Francki in njenem petletnem sinu Riku, ki sta skoraj na pragu koče umrla zaradi podhladitve. Megla je bila tako gosta, da nista vedela, da sta samo nekaj korakov od zavetišča. Utrujena in izgubljena sta se stisnila pod drevo in zaspala za vedno. Oba. Pravijo, da se vsakdo, ki pride mimo tistega drevesa, ozre proti njemu in se pokloni dvema dušama, ki sta tam zgoraj morala poiskati svoj mir. Tragičen dogodek, ki je Kriško goro zaznamoval za vedno.

V tem letnem času je Tonka v koči samo za konec tedna, zato je moral Stane, član naše petkove odprave, zakuriti gašperček, če smo si hoteli posušiti prepotene majice. Tonka je naše gore rekreativka in je pri svojih slabih šestdesetih pretekla šestindvajset dobrih maratonov. Ne polmaratonov, ampak maratonov. Šestindvajset! Poleg tega nas je še osvajala z zaseko, klobaso in čebulo v olju kot svojo specialiteto in nagajivim nasmehom, ki je ves večer spremljal besede, ki so spravljale v smeh. Tekačica in glavna, ko gre za sprejem gornikov v kočo, pa tudi tistih, ki jim nočno pohodništvo ne predstavlja ovire. Po taki dobrodošlici se je težko odpraviti v dolino, a smo morali storiti premik. Klobaso in druge dobrote je bilo treba prebaviti, in ko je vodič Vaso povedal, da v zavetišču Gozd v Gozdu čaka še en član petkove Kriške odprave, gospod Kerkez s prijatelji, je bil cilj jasen tudi v trdi temi. Povabljena ženska je vso pot hvalila moški petkov način rekreiranja. Začela je že pleteničiti idejo o organizaciji ženske petkove kriške odprave. Poslušali smo jo in s pomočjo lučk na glavi in v rokah razsvetljevali spust v dolino. Nevarnosti zaradi odličnega vodiča nismo občutili, zato moram priporočati, da take rekreacije brez poznavalca vsake potke, korenine in skale na območju Kriške ne počnete.

Na cilj smo prispeli točno ob dogovorjenem času. Zavetišče v Gozdu je bilo toplo in polno novih prijateljev. So mi zabičali, da njihovega načina preživljanja petkovih večerov ne izdam nikomur. Sporočam, da sem jih pravkar izdal, in ne vem, ali me bodo še kdaj sprejeli medse. No, če me ti ne bodo, me Tonka zagotovo bo. Zaključujem z gorečim priporočilom obiska Kriške, tudi če je zunaj prehitro tema. Ko boste na cilju, boste vedeli, da je moje priporočilo nadvse na mestu.