Avtobus je pravkar speljal s postaje

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 23. november 2009 / 06:00

Bojanova zgodba o tem, kako pasti in znova vstati (5)

Doma ga je najbolj zabolelo takrat, ko je hotel ženo spontano objeti, pa se je odmaknila in mu rekla: 'Kaj bi pa spet rad?' Ni mogel doumeti, da misli, da so nežnosti pogojene s trgovino med njima v smislu, če bova šla v posteljo, potem so objemi dovoljeni, a če ne – roke stran. Svoje navade o izkazovanju čustev je nehote prenesla tudi na otroka, a Bojan se je vsaj pri njima trudil, da sta doumela, da se objemajo zato, ker se imajo radi, in ne zato, da bi objeme zabarantali za kakšne usluge.

Pred približno petimi leti, ko je bil (po Bojanovem prepričanju) porast novodobnih »bogatašev« največji, se mu je zgodilo, da se je, žal, v svoji naivnosti zapletel z enim od njih. Obljubljal mu je gradove nad oblaki, Bojan pa je, v dobri veri, da jih bo res deležen, vzel kredit, da bi lahko s čim večjim dobičkom izpeljal drzni načrt, ki mu ga je predlagal novi partner.

»Delal sem kot zmešan. Najel sem celo več delavcev, da so mi pomagali, tako da sploh nisem bil pozoren, kaj se v tem času dogaja z denarjem, ki pa ga je imel v rokah partner. Prej kot v dveh mesecih sem začel slutiti, da je nekaj narobe, a me je zmeraj znal potolažiti, da so moji strahovi nepotrebni. Ob takih priložnostih me je naložil v svojega terenca in sva šla na večerjo v kakšno drago gostilno, kjer sem bil dvakrat opeharjen: prvič, ker sem moral plačati polovico, in drugič, ker sem se v takih prostorih nelagodno počutil. Enkrat poleti je prenehal odgovarjati na moje telefonske klice. Od njega sem, na moje vztrajno visenje na telefonu, dobil le sms, da je v tujini, na dopustu, da se vidiva, ko se vrne. A nazaj ga, žal, ni bilo več. Odpeketal je z vsem denarjem, predplačili, tudi z mojim kreditom, ki sem mu ga izročil v gotovini. Ko sem ugotovil, kaj se mi je zgodilo, se mi je začelo mešati od hudega. Nad vsem premoženjem, ki sem ga imel, je visela hipoteka, v žepu pa nisem imel niti toliko, da bi si plačal pivo. V tistih norih in krutih dneh sem resno razmišljal o tem, da bi se dal zavarovati in bi se, v primernem časovnem zamiku, vrgel pod vlak ali kaj podobnega, da bi moji domači dobili vsaj toliko denarja, da bi se lahko znova postavili na noge. A tega, seveda, nisem storil, v meni je bilo preveč želja po življenju,« je pripovedoval Bojan in njegova partnerica ga je sočutno prijela za roko, ker je vedela, da ob vsaki besedi, ki jo spregovori, trpi.

Potem pa je prišel dan, ko se je moral soočiti z ženo in ji povedati resnico. Ni šlo drugače. Tistega večera ne bo nikoli pozabil. Zarezal se mu je v dušo in če danes zapre oči, še zmeraj vidi Meto, ki je brez solza sedela na kavču in gledala skozenj. Ko bi vsaj kričala, ga zmerjala ali počela kaj podobnega, da bi ji lahko vračal in morebiti zvalil del krivde tudi na njena ramena, ker mu ni stala ob strani in se ga je čustveno preveč izogibala.

»Rekla mi je, naj poberem najnujnejše in ji izginem izpred oči. Da me nikoli več ne vidi. A to ni bilo tako enostavno. Banka mi je visela za vratom, upniki, od katerih sem si izposodil denar, da sem lahko poplačal druge upnike, pa prav tako. Vse, kar sva z ženo ustvarila, je bilo treba čez noč prodati, kajti grožnje, ki sem jih poslušal, kamor sem se prikazal, so bile, milo rečeno, zelo hude. Jokal sem kot otrok, ko sem od daleč gledal, ko so selili pohištvo. Imelo me je, da bi stekel k ženi, jo objel in prosil odpuščanja za vse, kar sem hudega storil njej in otrokoma. A sem vedel, da sem se ji studil in se me ne bi mogla dotakniti niti v rokavicah. V tistem času nisem izgubil le družine, izgubil sem samospoštovanje, delo, bil sem popolnoma na tleh. Obenem pa sem naredil vse, da ne bi delal sramote … Tistega partnerja bi lahko tožil, a kaj, ko sem se bal, da bi se on zlahka izmuznil, saj je imel denar - jaz pa nič. Le najbližje bi porinil v še večjo sramoto. Zatekel sem se k svoji učiteljici, ki me je sprejela in mi ponudila zavetje in dom. Nič ni spraševala, saj me je poznala in je vedela, da nisem ničesar naredil nalašč. Več mesecev sem samo ždel v stanovanju, nikamor se nisem upal, ona mi je kuhala in skrbela zame. Počasi sem le okreval, lotil sem se dela, bilo ga je vedno več in rasla je tudi moja samozavest, ko sem spoznal, da lahko še zmeraj zaslužim, če hočem. Imel sem še nekaj manjših dolgov, ki sem jih odplačal, potem pa sem sklenil, da se preselim v bližino otrok, predolgo ju nisem videl, moral sem narediti vse, da jima povrnem vsaj delček tistega, kar sem v slepi zaupljivosti zafrčkal.« (konec prihodnjič)