Če ne boš priden, te bodo vzeli parkeljni (1)

Ravno nekaj časa je še pred nami, preden bodo zarožljale verige in se prikazali kosmati peklenščki.

Mogoče ravno še toliko časa, da se bo kdo izmed staršev ugriznil v jezik, preden bo otrokom zagrozil s parkeljni. Saj vem, da to večkrat povem, pa vseeno še premalokrat. Tako se še vedno dogaja, da nekateri starši pretiravajo z zastraševanjem otrok v smislu – če ne boš priden, te bodo vzeli parkeljni. A res? In kaj naj si misli mali otrok, kakšne starše ima, da bi ga kar dali tem zverinam? Na koncu jim je še hvaležen, ko ga iztrgajo iz kosmatih rok in mora klečati, moliti in obljubiti vse sorte. Ah, igrice odraslih so včasih tako čudne. Žal mi je za zaupanje otrok in za velike oči, ki zrejo v odrasle, kot da so bogovi. Ata reče, ubogaj, in mali uboga, ker se boji pekla. Nima pa pojma, zakaj je treba nekaj narediti in ne zna razmišljati s svojo glavo. In starši so veseli, ker imajo malo manj dela, saj ga namesto njih opravijo drugi, v tem primeru parkeljni. Če pa zelo pretiravajo in če ne vedo, kako zelo je otroška duša ranljiva, pa imajo kasneje malo več dela tudi psihologi. Pa tudi starši, katerih otroci pri desetih letih spet začnejo lulati v posteljo. Kleni, jekleni in trdni očetje, ki so ravno tako preživeli peklenščke, pa se tolčejo po prsih, da take stvari otroke utrdijo, da niso mevže. Tako dobimo naslednje generacije pogumnih mož, ki se borijo do zadnjega diha …, kadar jim pa ni za bitke, se pa opijajo v gostilnah in vozijo v nasprotno smer. Kaj bi šele takšnim naredili parkeljni … pa kaj, saj jim še država nič ne more. No, pustimo pogum, ki ni pogum. Vzgoja, ki uporablja zastraševanje s komerkoli, ni nikakršna vzgoja. Starši, ki nimajo toliko avtoritete, da jim morajo pri tem pomagati policisti, smetarji ali parkeljni, bi morali pomisliti, kje so sami zgrešili. Predvsem pa – ali so sploh zreli za to, da so starši.