Blestela tudi oba Gorenjca

Za slovensko nogometno reprezentanco, ki si je priborila pot na svetovno prvenstvo v Južnoafriško republiko, sta odlično igrala tudi Kranjčana Aleksander Radosavljevič in Bojan Jokič.

Čeprav je med Aleksandrom Radosavljevičem in Bojanom Jokičem dobrih sedem let razlike, zaradi česar je Aleksander že užival v prvih nogometnih radostih, ko so Bojana komaj položili v zibelko, pa imata oba tudi veliko skupnega. Poleg tega, da sta oba nogometaša, sta svoje prve velike korake v svet nogometa okusila v Kranju, iz Triglava pa sta oba odšla najprej v močnejši slovenski sredini, nato pa v tujino, kjer si nogometni kruh služita še naprej. Oba sta najbolj srečna, ko se vračata k družinama v Kranj, in oba sta ponosna člana naše nogometne reprezentance, ki si je minulo sredo dokončno priigrala pot na svetovno prvenstvo, ki bo junija drugo leto v Južnoafriški republiki.

»Moj prvi nogometni trener je bil oče Vitomir, poleg nogometa pa sem imel zelo rad tudi plavanje. V šestem razredu sem ugotovil, da treniranje obojega ne bo šlo naprej in sem se odločil za nogomet, čeprav takrat še malo nisem razmišljal o profesionalni karieri. Velik uspeh, ki se ga spominjam s klubom Triglav Creina in trenerjem Markom Trebcem, je bil, ko smo postali slovenski državni prvaki. Že takrat sem občasno igral za člane, s katerimi smo se prebili iz tretje v drugo ter nato tudi v prvo ligo. Takrat mi je Branko Zupan namenil celo vlogo kapetana, kar je bila zame velika čast, saj biti kapetan najboljše nogometne ekipe v svojem mestu ni kar tako. Žal pa smo že takoj v sezoni 1998/99 izpadli iz prve lige in ko me je trener Ilijevski povabil v Celje, sem se odločil za odhod iz Kranja. V Celju sem uspešno igral dve leti in pol, vseeno pa je bil zame izziv, da se preizkusim v tujini. Ker je prva prava ponudba prišla iz Rusije, sem podpisal s klubom Šinik iz mesta Jaroslav. Tam sem najprej igral leto in pol, ker pa sem igral premalo, sem prišel za deset mesecev nazaj v Slovenijo in igral za Muro, ki jo je takrat vodil Čiro Blažević. Kljub temu da sem uspešno igral in zabil tudi osem golov, sem se moral vrniti v Jaroslav, kjer sem še imel pogodbo. Pod vodstvom novega trenerja sem tam dobil veliko priložnosti in lahko sem se izkazal ter pogodbo celo podaljšal. Leta 2006 sem nato prestopil v klub Tom iz Tomska v Sibiriji, kjer igram sedaj. Ker se mi pogodba izteka, že gledam naprej in skoraj gotovo si bom v kratkem našel nov klub,« je svojo nogometno zgodbo v nekaj stavkih za Gorenjski glas strnil 30-letni zvezni igralec Aleksander Radosavljevič, ki je že v mladih selekcijah igral v dresu s slovenskim grbom.

»V člansko reprezentanco me je prvič poklical Bojan Prašnikar leta 2002, ko smo igrali prijateljsko tekmo z Italijo. Kasneje sem za reprezentanco odigral še dve tekmi, ker pa takrat ni bilo uspehov, je trener iskal nove igralce. Od lani, ko sem v kvalifikacijah prvič dobil priložnost proti Čehom, pa sem stalni član reprezentance. Zame je to nekaj posebnega, lepo je videti, ko cela država navija zate, in igranje za reprezentance je gotovo vrhunec kariere vsakega športnika,« pravi med prijatelji priljubljeni Rade, ki ima z ženo Sladjano tudi sinova Aleksa in Stefana, zato je najbolj srečen, ko se vrne domov na Planino v Kranj.

Prav tako v redkih trenutkih, ki jih s straši, bratom in dekletom preživi doma na Drulovki, uživa 23-letni Bojan Jokič. Simpatični branilec, ki slovi po hitrosti in spretnosti, je prve nogometne korake naredil na Drulovki, kjer so se fantje srečevali na ulici. »Malo starejši fantje, med njimi tudi moj brat Bogdan, so igrali nogomet na garažah in mlajši smo jih skušali posnemati. Tako me je pri šestih letih brat vpisal k nogometu in prvi trening sem imel na OŠ Staneta Žagarja. Moja prva trenerja sta bila Stojan Humar in Matjaž Žagmajster in kmalu smo bili fantje člani NK Zarica. Na Zarici sem igral do kadetov, nato pa sem šel k Triglavu, kjer sem najprej igral za kadete, nato pa sem »preskočil« mladinsko selekcijo in že takoj zaigral za člane, saj je tako presodil trener Robert Misija. Ker mi je šlo dobro, sem za člansko ekipo nastopal dve leti, nato pa so me opazili pri Gorici, kjer sem igral dve leti. Dobil sem ponudbo iz Sochauxa v Franciji in tam igram še sedaj. Nisem pa zadovoljen s premajhno minutažo, zato si želim v nov klub, čeprav imam s Sochauxom pogodbo še za eno leto in pol,« pravi Bojan Jokič, ki je končal športno gimnazijo v Šiški, nato pa se je, zaradi nogometa, moral odreči najprej študiju ekonomije v Ljubljani in nato tudi politehnike v Novi Gorici. Je pa ponosen, ker je še kot najstnik februarja 2006 prvič zaigral v dresu slovenske članske reprezentance.