Pametni dom

Osnovno vodilo pri razvoju informatike in računalništva je, da morajo biti sistemi med seboj povezljivi in interoperabilni, kar pomeni, da lahko medsebojno sobivajo in si izmenjujejo informacije ter podatke.

Izmenjava informacij in podatkov je podlaga, če naj omogočimo enotno delovanje in krmiljenje vseh naprav, ki nas obdajajo. Kaotično stanje v naši hiši, ko se moramo priučiti delovanja in obvladovanja vsakega posebej, posledično vodi v razpršenost našega časa, naših misli in sposobnosti. Namesto da bi izkoriščali prednosti vseh teh naprav, večino časa in drugih resursov porabimo za njihovo obvladovanje. To pa ni več smisel vsega tega. Potreba po enotnosti in centraliziranosti, od koder bi le podajali naše zahteve in potrebe, je vedno večja, dogodki pa bi se odvijali sami od sebe. Le želja ali realnost?

Pametni dom je tisto, kar želimo doseči kot končni rezultat. Želimo, da se zavese ob premočnem soncu same zagrnejo, da se luč ob vstopu v prostor sama prižge, da se pečica samodejno nastavi, ko damo vanjo peči potico, želimo, da sistem sam ve, kdo smo in kaj želimo in potrebujemo. Sistem se mora učiti, tako kot se mi učimo v vsakdanjem življenju. Sistem mora biti sposoben, da se stalno uči in se adaptivno prilagaja posameznemu uporabniku. Ob vstopu uporabnika v prostor mora sistem poznati njegovo rutinsko obnašanje in se mora sprotno odzivati na njegove nove zahteve. Vsa ta množica naprav mora medsebojno komunicirati in se enotno krmiliti. Uporabnik nima več časa, niti ne sposobnosti, da bi lahko vsako tako napravo obvladoval z debelo knjigo v roki, ampak mu mora sistem na podlagi želenega rezultata sam ponuditi rešitev. Ni lepšega, če v pralni stroj le zložimo perilo, stroj pa sam ugotovi, kako ga bo opral. Brez nastavitev, brez znanja in strahu, da se bo perilo obarvalo.

Začeti moramo spet živeti, okolje, ki nas obdaja, pa nam mora samodejno zagotavljati pogoje, ki si jih želimo in jih potrebujemo. Pri tem nam zagotavljanje nam primernih okoliščin ne sme biti v breme in utež, stvari se morajo preprosto zgoditi. In to današnja tehnologija omogoča in nudi. S pogledom lahko odpremo okno, z glasom lahko nastavimo temperaturo v stanovanju. Pri tem ne potrebujemo nič več znanja in sposobnosti, kot te, ki nam zadoščajo za življenje v normalnem okolju. Sliši se lepo, skoraj nemogoče. In kaj za to potrebujemo?

Vse naprave, vsi sistemi v stanovanju morajo biti medsebojno povezani in morajo med seboj komunicirati. Le tako lahko poznajo stanje drug drugega in ustrezno ukrepajo. Povezuje jih centralni sistem, centralni računalnik, ki jih krmili tako, da zadovoljujejo naše potrebe ter želje. Tako naš dom postane res tisto, za kar ga imamo. Topel, domač, prijeten in predvsem kraj, kjer se počutimo dobro in varno. Vse tehnologije sploh ne vidimo, je nekje v ozadju in opravlja svoje delo. Ob obilici vsakodnevnih skrbi tako odpade skrb za upravljanje z mnogoterimi napravami, ki nas obdajajo doma. Lahko le uživamo in se prepustimo življenju.

Si predstavljate ugodje bivanja, ko pridete domov in je kosilo že skuhano, le še postrežete ga, stanovanje je prijetno ogreto, pospravljeno, na TV zaslonu pa vas že čaka vaša najljubša nadaljevanka. Ja, vse to omogočajo računalniki in sistemi, ki jih ti krmilijo. Pravzaprav sploh ni pomembno, da so tu, vi morate le užiti sadove njihovega dela.