Obama: Zgodovinska pot

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 16. november 2009 / 06:00

Založbi Sanje se je spet posrečil sanjski podvig: po Komunističnem manifestu, ki je postal knjižna uspešnica, je izdala še bogato ilustrirano monografijo o življenju ameriškega predsednika: Obama, Zgodovinska pot.

Izšla je namreč ravno v času, ko so iz Osla sporočili, da so Obami podelili letošnjo Nobelovo nagrado za mir! Je pa ravno ta podelitev mnoge zmedla. Saj je na oblasti šele dobrih deset mesecev in tudi če bi hotel, ni mogel za svetovni mir narediti kaj tako velikega, da bi si zaslužil nagrado?

Mogoče je najbolje, da si preberemo utemeljitev Norveškega odbora Nobelove nagrade. Ta trdi, da si je Obama nagrado zaslužil za »izjemna prizadevanja za okrepitev mednarodne diplomacije in sodelovanja med narodi ter za prizadevanja za svet brez jedrskega orožja«. Recimo. Zapisali so tudi, da je »Obama kot predsednik ustvaril novo vzdušje v mednarodni politiki«. To je pa res. »Večstranska diplomacija je znova dobila osrednjo vlogo, s poudarkom na vlogi, ki jo lahko igrajo Združeni narodi in druge mednarodne organizacije. Dialog in pogajanja so glavna orodja za reševanje tudi najtežjih mednarodnih konfliktov. Zahvaljujoč pobudam Obame ZDA zdaj igrajo bolj konstruktivno vlogo, tudi pri reševanju velikih podnebnih izzivov, ki so pred svetom.« In še: »Le redko se zgodi, da neka oseba doživi tolikšno pozornost v svetu in vzbudi upe na boljšo prihodnost pri toliko ljudeh. Njegova diplomacija temelji na konceptu, da morajo tisti, ki jim je dano voditi svet, to delati na podlagi vrednot in ravnanj, ki so skupna večini svetovnega prebivalstva,« so poudarili. »Že 108 let si Norveški odbor za Nobelovo nagrado prizadeva, da bi vzpodbujal natanko tovrstno mednarodno politiko in delovanje, katere glavni zagovornik v svetu je zdaj Obama.« In odbor podpira Obamo, ko ta poziva, da »je zdaj čas za vse nas, da si porazdelimo odgovornost za globalen odgovor na globalne izzive« …

Naj jim bo, v upanju, da bo kaj od tega tudi res in bo dobro za vse nas. Zdaj pa h knjigi. Gre za monografijo, ki jo je izdal New York Times, časopis z največ Pulitzerjevimi nagradami. Se pravi: fotografije in besedila so delo novinarjev in urednikov NYT, uredila sta jih Bill Keller in Jill Abramson, ki sta v knjigo vključila tudi nekaj bleščečih Obamovih govorov. V njih se je bodoči predsednik večkrat ozrl tudi na svojo življenjsko pot. »Sem sin črnega moža in bele žene iz Kansasa. Vzgajati sta me pomagala beli ded, ki je preživel depresijo in med drugo svetovno vojno služil v Pattonovi armadi, ter bela babica, ki je v Fort Leavenworthu pri tekočem traku pomagala sestavljati bombnike, medtem ko je bil njen mož na tujem. Obiskoval sem nekatere najboljše ameriške šole in živel med enim najrevnejših narodov na svetu. Poročen sem s črno Američanko, ki ima v sebi kri sužnjev in lastnikov sužnjev – dediščino, ki jo posredujeva naprej, svojima dragocenima hčerkama. Imam brate, sestre, nečakinje, nečake, strice in bratrance vseh ras in barvnih odtenkov, raztresene po celinah; in dokler bom živ, ne bom nikoli pozabil, da moja zgodba v nobeni drugi deželi tega sveta sploh ne bi bila mogoča. To je zgodba, zaradi katere nisem ravno najobičajnejši kandidat. Toda to je zgodba, ki je v mojo gensko zasnovo vtisnila idejo, da je ta narod več kot le vsota svojih delov – da smo iz mnogih resnično postali eno.«

Eden od kolumnistov NYT je tudi Paul Krugman, lanski nobelovec za ekonomijo. Tudi on je bil med »fani« kandidata Obame. Na dan zmage je napisal članek o njegovih nalogah. »Torek, 4. novembra 2008, je datum, ki bo živel v slavi (nasprotje od slave je sramota) za vedno. Če vas izvolitev našega prvega afroameriškega predsednika ni vznemirila, če zaradi nje niste imeli solznih oči in če niste bili ponosni na svojo deželo, potem je z vami nekaj narobe.« No, to so pač evforične besede dveh zmagovalcev, novega predsednika in ekonomista nobelovca. »Toda ali bo izvolitev tudi preobrat v trenutni stvarnosti naše politike? Ali Barack Obama res zmore začeti novo obdobje napredne politike? Da, zmore.« V predsednikovem slogu: »Yes, we can.« Da, zmoremo! Ne glede na to, ali bo predsednik zmogel vse, kar si je zastavil pred volitvami in vse ovire, ki jih predenj postavljajo gospodarska kriza, dve vojni, kontroverzni projekt zdravstvenega varstva za vse državljane in podobe reči – knjiga, o kateri je beseda, je odličen prikaz njegovega življenja in naporov do dne, ko je postal predsednik. Res enkratna zgodba! O tisti, ki jo sooblikuje zdaj, se bo pa itak šele pisalo.