Smetišče prosvete

Znanka moje dobre znanke, lahko bi rekla tudi znanka v drugem kolenu, ima šoloobveznega otroka. Fantek ali punčka, za ta diskurz je to povsem nepomembno, obiskuje tretji razred ene od slovenskih osnovnih šol. Torej. Znanki iz drugega kolena ali bolje rečeno njenemu naraščaju grozi premestitev iz normalne šole, če se smem tako izraziti, v pomožno. Šolska psihologinja je namreč presodila, da otrok ni dorasel učnemu programu. Da je, skratka, njegov um ali razum milo rečeno nekoliko prizadet oziroma v deficitu.

Poglejmo, v čem je bistvo. Otrok ima res težave z učenjem. Branja, denimo, se je naučil veliko težje kot sovrstniki. Ampak. Pomanjkanje bistrosti nadomešča z neverjetno pridnostjo, vztrajnostjo in z željo biti enakovreden sovrstnik. Tisto, na čemer je otrok pri pogojno rečeno strokovni presoji »padel«, je računstvo. Malo težje mu gre odštevanje in seštevanje kot vrstnikom, zaradi česar ga ta ista stroka namerava prestaviti v pomožno šolo.

Kajpada ne trdim, da so vsi otroci sposobni prestati preizkušnje osnovnošolskega »študija«. So tudi takšni, ki se jim umski razvoj ustavi na ravni debila. (Mimogrede, v naši politiki lahko na vsakem koraku, pomeni v vsaki stranki srečamo ljudi, za katere ni povsem jasno, koliko točk imajo v glavi, pa vendar odločajo o pomembnih zakonih ali čem drugem, ampak to je druga tema.) In ti otroci nedvomno sodijo v šolo s prilagojenim programom. Ne zaradi okolja, pač pa zaradi njih samih; se pravi zaradi njihovega dobrega. Če pa neki nadobudnež ne dojame računstva enako hitro kot vrstniki, pa še zdaleč ni rečeno, da je umsko manj nadarjen. Lahko blesti v maternem jeziku. Lahko blesti v petju. Lahko blesti v risanju in tako naprej.

Kdo, za vraga, pa je matematiko postavil za tako pomembno življenjsko normo, da brez integralov v sodobni družbi ni mogoče kakovostno živeti in preživeti. Odštevanja, seštevanja, množenja in deljenja pa se je, da se razumemo, dotični otrok sposoben naučiti. Poglejmo enega največjih umov v zadnjih dva tisoč letih razvoja znanosti, se pravi fizika Alberta Einsteina. (Saj poznate njegovo veleumno formulo: energija je masa krat svetlobna hitrost na kvadrat, ampak tudi to je druga tema.) No in ta isti Einstein je imel, kot je znano, kar nekaj težav z matematiko, a ga to, pri njegovi visoki znanosti, ni prav nič oviralo. Mu je zapletene matematične probleme pač reševala soproga.

Skratka. Drži, v življenju posameznika je lahko matematika, v mislih imam seštevanje in odštevanje, recimo, denarja, bistvenega pomena. Drži pa tudi, da je mogoče s frizersko izobrazbo odlično preživeti. Povedano drugače, osnovna šola ni poligon tekmovalnosti, brezosebnosti, zavidljivosti, zavistnosti in kar je drugih »akademskih« norosti, temveč temelj, na katerem vsak posameznik zida ter dopolnjuje osnovno, izhodiščno znanje.

Kratko malo gre za krizo vrednot. Namreč, kaj je v sodobni slovenski družbi sploh temeljna (osnovnošolska) vrednota: priprava naših najmlajših na odgovorno in kolikor se le da razumno ravnaje in dejanje v odraslosti ali produkcija znanstvenikov na osnovnošolski ravni. Po mojem videnju stvari gre prej za drugo kot za prvo. Žal, moram dodati.