Nasveti iz samostanske celice

Besedilo: Anita Di Grazia
Kategorija: Prosti čas / ponedeljek, 16. november 2009 / 06:00

»Pred dvema tednoma sem se pogovarjala s prijateljem, ki je bil zelo zabaven. Mimogrede je navrgel, da življenje nima smisla in da bi se najraje »fental«. Vse, kar sva govorila, je bilo bolj neresno in tudi to se mi je zdelo kot šala. Nisem ga jemala resno. Zakaj bi človek, ki je uspešen, bogat, lep in mu v življenju na videz prav nič ne manjka, pomislil na takšno neumnost. Ni minil niti teden, ko je svoje besede žal udejanjil. Ja, storil je samomor. Za vse je bil to šok, kajti niti najbližji niso vedeli, kaj se z njim dogaja in da dejansko zelo trpi. Od tega dne naprej se zelo obremenjujem z vprašanjem, ali bi to lahko preprečila. Če bi ga vzela resno in se poskusila z njim pogovoriti, morda do tega ne bi prišlo! Počutim se, kot da sem delno odgovorna za to dejanje!« Elena

Draga Elena!

Po ocenah svetovne zdravstvene organizacije se vsakih štirideset minut zgodi v svetu en samomor, kar pomeni, da si vsako leto milijon ljudi seže po življenju.

Strokovnjaki navajajo kot možne vzroke za samomor družinske, ljubezenske ali zakonske težave, telesne ali duševne bolezni in ekonomske stiske. Vendar ostajajo pravi vzroki običajno skrivnost. Res je, da lahko nekatere ljudi mučijo vse te naštete težave, a ne bodo naredili samomora - raje se bodo borili, nekateri pa tega preprosto ne zmorejo. Pogled v statistiko razkriva, da je število samomorov bilo drastično manjše v najhujših časih, kot npr. med drugo svetovno vojno, ki je znana po velikem trpljenju v koncentracijskih taboriščih. Samomorov takrat tako rekoč ni bilo. V zadnjih 45 letih se je pogostnost samomora povišala za kar šestdeset odstotkov. Znano je tudi, da je število samomorov najvišje v gospodarsko razvitih deželah in da ga »manj razvita« ljudstva skoraj ne poznajo. Očitno je, da čim večje je udobje, čim bolj se ljudje predajajo uživaštvu, tem manj znajo ceniti življenje. Tako pravi Goethe: »Tu imamo opraviti s takimi, ki si zaradi pomanjkanja dejanj s pretiranimi zahtevami v najmirnejših pogojih sveta zagrenijo življenje.« Današnji materialistični svet usmerja človeka v »imeti«, odvrača od duha in tako človek dobesedno zboli ob vsej življenjski sreči, ob vsem imetju, in ne ve, zakaj živi. Tako postane samomor edini izhod in nič drugega kot »uničevanje nesmisla«. Kako ubežati nesmislu in najti smisel, je vprašanje, s katerim se ukvarjajo filozofi, psihologi, teologi. C. G. Jung meni, da je v problemu samomora za človeka edino zdravilo vera v posmrtno življenje: »Vse religije z njihovim nadsvetnim ciljem imam s stališča duševnega zdravja za skrajno pametne.« Tako pojmujejo npr. budisti samomor kot skrajno nesmiselno dejanje, saj bi morali začeti novo življenje prav tam, kjer so ga končali. Tudi sama sem prepričana, da sta obup in nagnjenje k samomoru bolezen duha. Mislim, da dejanja svojega prijatelja ne bi mogli preprečiti, saj je večina samomorov zaključno dejanje dolgotrajnih in nerešenih težav in ne posledica zadnjega vzroka, ki morda deluje kot kaplja čez rob. Prav tako v enem pogovoru ne bi mogla razvozlati težav, ki jih je nosil v svojem srcu in ga odvrniti od že izdelanega načrta, da odide iz tega življenja.