Iconotheca Valvasoriana

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 9. november 2009 / 06:00

O Valvasorjevi grafični zbirki, imenovani Iconotheca Valvasoriana, smo na naši spletni strani že pisali.

Povod za ta zapis je izid kataloga zbirke, ta pa je bil natisnjen zato, da ta prestižni knjižno-likovni projekt pospremi na 61. mednarodni knjižni sejem v Frankfurtu, kjer je bila Iconotheca zvezda slovenskega paviljona in zbudila veliko pozornost. Ob tem še naslednja zanimivost: v zagrebški Biblioteki Metropolitani, ki hrani izvirnik, je katalog frankfurtskega knjižnega sejma iz leta 1688, v katerem Valvasor najavlja izid Slave vojvodine Kranjske. Valvasor se je torej 321 let pozneje vrnil v Frankfurt na zelo reprezentativen način.

Dr. Lojze Gostiša, vodja tega zahtevnega projekta in glavni urednik zbirke, jo je knjigoljubom z vsega sveta v katalogu predstavil z izbranimi besedami v slovenščini in angleščini. »Iconotheca Valvasoriana je grafična zbirka Janeza Vajkarda Valvasorja (1641-1693), polihistorja dežele Kranjske in člana Kraljeve družbe v Londonu. Obsega sedemnajst zvezkov velikega formata in vsebuje 7752 faksimilno natisnjenih, danes tudi znanstvenokritično obdelanih grafik in risb evropskih mojstrov 15., 16. in 17. stoletja. Valvasorjevo življenje je v vseh pogledih pripadalo drugi polovici 17. stoletja, razpeto med ostalinami srednjeveške miselnosti in vizijo nove, srednjeevropske znanosti in umetnosti. Vsestranska razgledanost je učenega moža spodbujala k iskanju in zbiranju raznovrstnih materialnih dokazov in zapisov, ki jih je potem hranil in urejal na svojem gradu Bogenšperku. Imel je izjemno knjižnico z 2534 naslovi, raznovrstne matematične, astronomske in kartografske naprave, zbirko rudnin in mineralov ter vsemogočih raritet in starin. V takšen muzej je sodila tudi grafična zbirka.«

Zanimivo je tudi dejstvo, da je bila ta zbirka spočeta na Gorenjskem. »Valvasorjevo vnemo za grafiko smo zasledili že nekje sredi 17. stoletja, ko je v zapuščini slikarja Jurija Bobiča v Mostah pri Komendi našel prve grafične liste. Zbirko je pozneje dopolnjeval med dolgoletnimi potovanji po Avstriji, Nemčiji, Italiji, Švici in po Franciji. Zbirka je dobila še posebno veljavo, ko je leta 1678 na Bogenšperku ustanovil lastno grafično delavnico – pobudnico grafične umetnosti na Slovenskem.« Grafika je bila v tistem času nekaj podobnega kot pozneje fotografija, danes je v njeni vlogi internet. »Na splošno je grafika v 17. stoletju postala najbolj uveljavljeno komunikacijsko sredstvo. Kazala je vse: od svetopisemskih prizorov, vojnih strahot in folklornih značilnosti do zemljevidov, srednjeveških mest, živalskega in rastlinskega sveta, skratka: vse, kar se je tedaj imenovalo življenje in narava.«

In kako je zbirka prišla v Zagreb. »Po izidu Slave je Valvasor obubožal. Prodal je svoje imetje: gradove Črni potok, Bogenšperk, Lichtenberg, rojstno hišo v Ljubljani in kot zadnje še knjižnico z 2534 naslovi in grafično zbirko. Ponudil jo je kranjskim deželnim stanovom v odkup, a se kupec ni našel. Knjižnico je skupaj z grafično zbirko končno odkupil zagrebški škof Ignacij Aleksander Mikulić. In tako je zbirka pristala v Biblioteki Metropolitani, kjer je še danes.« Gostiševa zasluga je, da se je zbirka vrnila v Slovenijo in to v sto izvodih. Z njo se upravičeno ponašajo vsi, ki jo že imajo, pa tudi naša država kot celota.

Zbirka je bila velik podvig tako v času, ko je nastajala, kot v Gostiševi izdaji. »Ponatis zbirke je bil ne glede na današnje moderne čase in tehnične možnosti tudi velik tiskarski podvig. Tiskana je na švedskem papirju, izdelanem iz gojenega drevja, brez klora, brez optičnih belil in brez kislin, skratka naravi prijazno. Zbirka je natisnjena v eni, dveh ali petih barvah tehnike ofset. Posebne težave so bile v knjigoveznici: iz 17 Valvasorjevih zvezkov je bilo v teku časa iztrganih 282 listov. To je pomenilo, da so morali 282 listov posebej natisniti in ročno obrezati, za knjigoveza pa 282 oziroma 28.200 prilog pri nakladi sto izvodov. Moral jih je zlepiti skupaj s prilogo na prilogo, da je tako pripravil pole za šivanje.« Zadnji stavki so najbrž razumljivi le poznavalcem, vsem pa pričajo o zahtevnosti tega dela, ki zna biti največji knjižni podvig na Slovenskem po Dalmatinovi Bibliji in Valvasorjevi Slavi. Zdaj živimo v času elektronskih komunikacij, v katerem ta klasični knjižni projekt učinkuje nekoliko arhaično, a nadvse monumentalno. O slednjem priča tudi njegova cena.