Iz srca Afrike

Prostovoljke iz Društva Edirisa Slovenija v mestu Kabale na jugu Ugande izvajajo projekt opismenjevanja ugandskega ljudstva z naslovom Sposobnost branja - okno do znanja.

Pred nami je nov dan in nestrpno ga pričakujemo. V mestu Kabale, na jugu Ugande, kjer izvajamo projekt Sposobnost branja – okno do znanja, smo danes v Edirisini stavbi z imenom The Home spet gostiteljice. Na delavnico smo povabile vzgojiteljice, predstavnice iz 40 vrtcev v mestu. Naš projekt, ki ga sofinancira Ministrstvo za zunanje zadeve RS, je namenjen v prvi vrsti spodbujanju bralne kulture na podeželskih osnovnih šolah, vendar se tukaj ponavadi stvari hitro razvejo in mestni urad za šolstvo nas je zaprosil, če lahko izvedemo vsaj po eno delavnico tudi za njihove učitelje in vzgojitelje.

Vse je pripravljeno, prostor je natrpan s stoli, vendar mislimo, da bo vseeno šlo. Včeraj smo prostovoljke iz Društva Edirisa Slovenije gostile učiteljice in na začetku smo mislile, da iz tega ne bo nič. Ob predvidenem času smo stale pred stavbo in vsako lepo oblečeno žensko, ki se je ustavila nekaj metrov pred vhodom v naslednji uri, smo dobesedno zvlekle noter. Prav sramežljivo se obnašajo, gledajo v tla in komaj odgovorijo na tvoj pozdrav.

Led je bil prebit, ko jih je Moses, naš vodič po muzeju, odpeljal na brezplačen ogled razstave o ljudstvu Bakiga. Hišo z velikim napisom Edirisa, v katero že nekaj let vidijo vstopati predvsem belce – muzungu, so do zdaj gledale le od daleč in pojma niso imele, kaj se tam dogaja. Za muzej, ki govori o skoraj pozabljeni zgodovini njihovega ljudstva, nikoli niti slišale niso. Z velikim zanimanjem so spremljale razlage, saj Moses ve o vsakem predmetu povedati zanimivo zgodbo, najbolj jih je pa nasmejal, ko je igral vrača, ki poskuša od obiskovalca s svojo magijo dobiti tudi kaj za bogove in seveda kot posrednika tudi zase – kozo ali vsaj kokoš.

V predavalnico so se skozi našo Galerijo izdelkov domače obrti vrnile vedrih obrazov in vedele smo, da zdaj lahko začnemo – uro in pol kasneje, kot smo nameravale. Po predstavitvi projekta in pomembnosti lokalnega jezika za kulturo nekega naroda, smo predavale o koristih, ki jih za vsakdanje življenje prinaša sposobnost brati in razumeti, kaj prebereš. V Ugandi je bralna kultura zelo na nizkem nivoju, saj v lokalnem jeziku Rukiga, čeprav ga govori milijon šeststo tisoč prebivalcev, razume pa menda celo deset milijonov, knjig skorajda ni. Knjige v angleščini, ki je uradni jezik v Ugandi in zato tudi v šolah, pa berejo le redki posamezniki, ki so se že med šolanjem naučili uporabljati knjige. V državi, kjer prebivalstvo tako hitro narašča, so šole prenatrpane in mnogi pišejo na kolenih, ker ni denarja za mize. Preden se naučijo toliko angleščine, da v tem jeziku lahko berejo in se izražajo – ponavadi je to v srednji šoli, so že zamudili tisti čas, ko pri otroku lahko vzbudimo veselje do branja.

Predstavile smo jim našo knjigo Hišica z dvema oknoma, ki smo jo izdale prav za ta projekt in ob pogledu skozi magični okni primerja življenje otrok v Ugandi z življenjem otrok iz Slovenije. Knjiga je napisana v treh jezikih: slovenskem, angleškem in rukigi, zato jo otroci lahko začnejo brati v osnovni šoli že takrat, ko razumejo le materni jezik, in nadaljujejo v angleščini, ko je njihov besedni zaklad dovolj bogat, pa še takrat lahko oba jezika primerjajo, kadar pomena kakšne besede še ne poznajo.

Učiteljice so nas pozorno poslušale in tudi zavzeto sodelovale na praktični delavnici, kako je možno knjigo uporabiti v učnem procesu in kaj vse se lahko ob branju naučimo. Seveda pa so bile najbolj vesele, ko smo vsaki poklonile knjigo in priročnik o izvedbi praktičnih delavnic za spodbujanje branja na različnih nivojih znanja. Govorile smo tudi o izkušnjah z delavnic, ki smo jih prejšnji teden pridobile na eni od izbranih vaških šol. Pokazale smo jim nekaj posnetkov o tem, kako smo delali, in tudi risbe, ki so jih narisali o vsebini knjige otroci prvih dveh razredov, ter lepe knjižice, ki so jih izdelali otroci tretjega in četrtega razreda. Njihova naloga je bila, da si izmislijo in napišejo svojo zgodbo, jo tudi ilustrirajo ter na platnico napišejo naslov in svoje ime. Končni izdelki so presenetili tako učitelje kot nas, ki smo delavnice vodile, otroci pa so bili neizmerno veseli, ko smo jih slikale s knjigami v rokah. Tukaj namreč lastnega razmišljanja ne spodbujajo, saj je v razredu včasih sto in več otrok, ki predvsem besedo za besedo ponavljajo za učiteljem.

Prepričane smo, da bodo tudi učiteljice iz mestnih šol knjigo pri svojem delu z veseljem uporabljale, saj imajo možnosti za popestritev pouka zelo malo. Seveda so si vse želele, da bi obiskale tudi njihovo šolo, vendar je žal časa premalo in jih ne moremo vključiti v naš program. Odhajale so prav tako zadovoljne, kot so bili zadovoljni učitelji osnovne šole Ryabirengye, s katerimi smo pet dni na delavnicah spremljale, česa vsega so zmožni njihovi učenci od prvega do četrtega razreda, če jih spodbujaš in verjameš vanje.

Kdor nima priložnosti deliti z nami občutkov, kako lepo se je zbuditi v novo jutro, če veš, koliko zvedavih oči bodo pritegnile tvoje besede, ne ve, kaj zamuja.