Slepo zaupanje

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Znova in znova razmišljam o Učbeniku življenja Martina Kojca in se skušam dotakniti dna (njegove) resnice.

»Skrivnost uspeha je v popolni odsotnosti slehernega človekovega hotenja kaj izsiliti, v popolnem notranjem miru ter v popolni uravnovešenosti.« Tako v enem od svojih uvodov v naslednje poglavje razmišlja in nadaljuje: »To, kar splošno imenujemo volja, je vse drugo kot resnična ustvarjalna volja. Ta volja povzroča ravno nasprotje od zaželenega, saj nam tega ne prinaša naše človekovo hotenje, temveč notranje prepričanje, da se bo zaželeno zgodilo.

To, iz našega notranjega prepričanja izvirajoče hotenje, ustvarjanje in delovanje, se pri ljudeh izraža v mirnem vztrajanju v vseh življenjskih položajih, v potrpežljivem vztrajanju pri svojih življenjskih ciljih ter v veselem in brezskrbnem doživljanju in urejanju sedanjosti.

Samo notranje prepričanje, da se bo zaželeno zgodilo, je resnična ustvarjalna volja. Njen vidni odraz sta ravnodušnost in zaupanje v vseh življenjskih položajih.

Velika napaka vseh ljudi je v tem, da hočejo zaželeno izsiliti, da se na vse kriplje trudijo to doseči, namesto da bi spoznali, da si nekaj v njih v interesu celote neprestano ustvarjalno prizadeva, da namreč izpolni prasila vsako novo željo, če ji le damo možnost s tem, da ji slepo zaupamo.

Človeku, ki je že dosegel razvojno stopnjo, ko more prasili v vseh življenjskih položajih slepo zaupati, se ne more zgoditi nič nezaželenega več.

Samo v notranjem podzavestnem hotenju je ustvarjalna moč, ki uresniči zaželeno v nas, po nas in zunaj nas. To notranje hotenje se rodi iz samega sebe, ne da bi nam bilo treba zavestno pomagati.

V smeri naših želja (to notranje hotenje) seveda deluje samo tedaj, če človek zaupa prasili in se preprosto brezskrbno in brez bojazni, po najboljši vednosti in vesti prilagaja zahtevam sedanjosti.

Če pa se človekova volja sebično poganja za izpolnitvijo, deluje notranje hotenje, ustvarjanje in delovanje v nasprotno smer in povzroča bolezen, nesrečo, stisko in obup.

Kako nesmiselno je torej, če hoče človek kar koli izsiliti, saj takšno početje rodi brez izjeme nasprotno od tega, kar si želimo. Človekova volja s svojim upanjem, priganjanjem, stremljenjem in siljenjem botruje vsem človekovim nesrečam.

Kajti če prasila po človeku nekaj hoče, tu vendar ni prostora še za kakršno koli človekovo hotenje.

To spoznanje nam razodeva, da prasile v njenem ustvarjajočem delovanju ne smemo ovirati s svojim vmešavanjem. Prasila lahko svobodno in harmonično deluje samo tedaj, če ji v vsakem pogledu prepustimo skrb za naše življenje. /…/« (Se nadaljuje.)