Kozmologija in bog

K sledečemu razmisleku so me privedle določene ozkosti v slovenskih državnih in lokalnih limitah dojemanja življenjske in kulturne pestrosti, omejenost bi bil nemara prekrepak izraz? Te ozkosti so recimo križ ali kapelica v nekem okolju, kjer se je petdeset let nazaj želo in kovalo s komunističnima simboloma.

Karl Popper v Logiki znanstvenega odkritja pojmuje »načelo vzročnosti« kot »trditev, da lahko prav vsak dogodek vzročno pojasnimo«, vendar tako pojmovanega »metafizičnega« načela niti ne sprejme niti ne zavrne, marveč namesto njega predlaga »metodološko pravilo, ki se tako tesno ujema z »načelom vzročnosti«, da nanj lahko gledamo kot na njegovo metafizično različico.

 

Kaj je torej čas in kaj prostorčas? Kaj je bilo vzrok prapoku. Kaj je vzrok gravitaciji?

 

Je sedanjost vzrok preteklost? Vzemimo prazen prostorčas, kaj je njemu vzrok in kaj posledica? Je prihodnosti vzrok sedanjost? Za velike dogodke gotovo, kaj pa za »nepomembne?« Recimo, če v nekem nalivu nekaj kapelj pade zaradi slučajne spremembe vetra drugam. Koliko je sprememba vetra sploh slučajna, saj ima vendar svoj vzrok?

 

Determinizem. Vzrok - posledica. Če, potem.

 

Če bi se na primer Japonska vdala, ZDA verjetno ne bi uporabile atomskega orožja. Zdi se verjetno.

 

Neprotislovnost, konsistentnost. Neprotislovnost je glavni logični aksiom v izvornem, aristotelskem pomenu besede.

 

Od nas je v vse strani vesolja enako daleč, se pravi natanko neskončno. Koliko sta potem dve neskončnosti: ali polovica neskončnosti ali neskončno neskončnosti? Koliko je pol večnosti, dve večnosti? Čas merimo s prostorom, prostor s časom. Vesolje je dolgo, visoko in široko po baje trinajst milijard let? Toliko daleč je začetek. Začetek je vsepovsod okrog nas, na obodu vesolja. Kje je potem konec?

 

Aristotel opredeli neprotislovnost na ontološki ravni (ni možno, da nekaj hkrati biva in ne biva) in na logični oziroma epistemološki ravni (ni možno nekemu izbranemu subjektu pripisovati in ne pripisovati isti predikat). V sodobnejši, »standardni« različici se načelo neprotislovnosti glasi: Ni možno, da sta stavek in njegova negacija oba resnična (ali oba neresnična). Konsistentnost pa je »posplošena« neprotislovnost, ki se nanaša na množico stavkov, na celoten sistem.

 

Ne biva samo nebivajoče samo po sebi in na sebi. Nebivajoče ne more bivati, ker je to, da ne biva, bistvo nebivajočega.

 

Biva pa vse bivajoče, in to v vseh časih in krajih, ki so kdaj bili, ki so in ki kdaj bodo. Nobena beseda in nobeno dejanje ne pade na tla, ni izgubljeno. Za karkoli, kar je kadarkoli bivalo, ne moremo reči, da je nebivajoče. Seveda je točno, da tisto ne biva v prostorskočasovnih koordinatah sedanjosti. Vendar, če je nekdo ali nekaj nekoč bivalo, temu ne moremo reči, da je to nebivajoče. Filozofija, ki ima minulo za nebivajoče, se moti, saj bivajočemu pripisuje zgolj sedanjost. To pa je v nasprotju tako z Einsteinom kot z dognanji sodobne filozofije.

 

Ker sklepamo takole: če sprejmemo v sistem kot resnično neko protislovje – recimo, da je maček Ervin obenem živ in neživ (in to v istem času, prostoru, kontekstu itd.) –, potem lahko (»magari«) sprejmemo kot resnično tudi trditev, da je ena in ena enako tri, saj slednja ni nič bolj nesmiselna kot protislovje, ki smo ga sprejeli že v predpostavki.

 

Z gornjo razlago se strinjam samo delno. Maček Ervin je seveda lahko živ in neživ. Čas in prostor nista dve ločeni entiteti, pač pa kontinuum, kar pomeni, da je bil na neki točki že živ ali še živ, na neki drugi pa nič več. Bolje bi bilo morda reči, da je maček Ervin hkrati bival in nebival v celotnem prostorčasu. To je seveda nemogoče.

 

Pri številkah pa gre za dogovor, torej da sta ena in ena stvar dve stvari. Pomensko bi lahko termin tri pomenil isto in v tem primeru, pri takem dogovoru bi bili torej ena in še ena stvar tri stvari. Seveda samo dogovorno, glede na besede, ne pa glede na dejstva. Od kje nam to vedenje, to zrenje, da sta ena in ena stvar dve stvari, v poljubnem jeziku? Tudi živali, če bi jim bil ta ratio dan, bi ne mogle trditi drugače.

 

Naj zaključim s staro kitajsko floskulo, češ da naj cveti tisoč cvetov. Zaradi mene »kamot«, torej srp in kladivo, ki sta danes računalnik in robot, poleg križa in kapelice.

 

Marjan Čufer