Razkrižja Spomenke Hribar

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 2. november 2009 / 06:00

Za začetek odlomek, ki je v duhu teh dni. »Bliža se november, dan mrtvih, dan, ko bomo bolj kot navadne dni dopustili prihod smrti v svojo bližino. V svojo misel. Prišla bo kot svetel spomin na pokojne drage ali kot nepotešeno hrepenenje po srečanju z njimi: samo še enkrat! Ali da bi ga videl, vsaj enkrat! Recimo očeta, ki si ga izgubil v daljni mladosti. Če bi sodili po urejenosti pokopališč – ne le za praznik mrtvih, temveč tudi med letom – bi mogli ugotoviti, da smo Slovenci nekako bolj odprti za smrt kakor drugi narodi in kulture. Mrtvi so nam nekako bliže, večkrat jim imamo v mislih. Je to posledica naše majhnosti in neprestanega občutka ogroženosti, pa tako nekako 'zaklinjamo' smrt? Ali pa se počutimo 'močnejše', ker so mrtvi nekako ves čas z nami? Kakor koli že, menim, da nas prav ta odprtost za smrt, za grozo lastne eksistence in možnosti lastnega ponika dela odpornejše, bolj žilave. Kajti blizu smrti je doma resnica. Odprtost za smrt je odprtost za človekovo najglobljo resnico. Za dobroto. Za toleranco. Spoštovanje smrti je temelj ljubezni do bližnjega. Kdor spoštuje smrt drugega, vsakega človeka, ne more zapasti v sektaštvo. In sovraštvo. Zato je spoštovanje smrti temeljna zaveza živih.«

Gornji odlomek je iz nove knjige Spomenke Hribar. V njej so izbrani članki, ki jih je v letih 1994-2009 objavila v raznih publikacijah, največ v Sobotni prilogi Dela. In zakaj naslov Razkrižja? »V vsaki družbi – in tako tudi v naši – se križa veliko idej, silnic, politik, sporov, iskanj … 'Razkrižja' torej pomeni križišča naših iskanj in razhajanj. 'Razkrižje' je vedno točka odločitve: ali gremo po tej ali po oni poti? Zame to vedno pomeni: ali po poti sprave – ali po poti nadaljnje 'ločitve duhov', kakor jo je pred sto dvajsetimi leti zakoličil dr. Anton Mahnič, komunistična partija pa to idejo primerno povzela z bojem proti 'razrednemu sovražniku'.« V slovenski tradiciji imamo (kakor jaz razumem Spomenko Hribar in te reči) predvsem dve možni stanji. V prvem si ena stran podredi drugo (oziroma se slednja prvi začasno in navidezno ukloni), v drugem si na pozicijah razločenih duhov odkrito nasprotujeta. Prvo situacijo smo imeli v komunističnem obdobju, drugo imamo po njem. Druga je sicer boljša od prve, Spomenka pa si prizadeva, da bi se sprti duhovi tudi spravili. A ne tako, da bi se ena stran uklonila drugi, temveč tako, da bi se priznali in pristali na miroljubno sožitje razlikam navkljub?

To vprašanje se še posebej zaostri ob razliki med partizani in domobranci oziroma med dediči enih in drugih. »Sprava ni možna na podlagi brisanja razlike med partizani in domobranci oziroma sploh razlik med ljudmi in njihovimi prepričanji/resnicami, ampak nasprotno, na priznavanju razlike med njimi – pa vendar s pripravljenostjo na sobivanje. Sprava je torej možna z uvidom, da so bili eni in drugi, da smo vsi predvsem ljudje svojega časa, ob spoznanju, da je bila pri nas epohalna resnica sama razdeljena, razbita in da je to treba šele dojeti in vzeti nase. Brisanje znotraj istovetnostnih razlik pa je lahko ali spravaštvo ali pa znamenje, da se hoče ali se že vzpostavlja nova absolutna resnica, ki bo brisala, zanikala drugo stran, predvsem pa stigmatizirala, odrivala in izganjala ljudi, ki mislijo drugače.« To imamo zdaj, ne sprave, ampak spravaštvo. Cerkev pa ima več kot očitno namero, da v teh krajih ponovno vzpostavi svojo, absolutno resnico. Cerkev ni pripravljena priznati svojega dela krivde za tragedijo domobrancev. To sem spoznal pred leti, ko se je papež Janez Pavel II. »opravičil« za krivice, ki jih je Cerkev prizadela posameznikom (Galileu) in celim ljudstvom (Američanom pred konkvisto) v minulih stoletjih. A komu se je opravičil? Ne tistim, ki so utrpeli krivico s strani cerkve, ampak Bogu! Češ da so ona dejanja zagrešili le posamezni pripadniki Cerkve, sicer pa ta vesoljna božja ustanova na zemlji sploh ne greši? Po tej »logiki« so se med 2. sv. vojno na Slovenskem morda pregrešili le posamezni katoličani (predvsem pa komunisti, okupator in Angleži), Cerkev pa ima slej ko prej prav? In sprave zato ne bo?

No, pa sem zašel, to ni več prikaz imenovane knjige, ampak moje razmišljanje ob njej. Pri Spomenki mi je všeč to, da že od začetka 80. oziroma skoraj trideset let vztraja pri svojem videnju sprave, ki zahteva priznanje krivde od obeh strani. Zato je ne ena ne druga ne marata. »To je namreč sprava: pripravljenost na so-bivanje, priznanje dostojanstva in pravice do lastne resnice vsakomur, tudi tistim, seveda, s katerimi osebno ne moreš deliti političnih stališč.« Smo zmožni sprave na ta način?