Šešir izvaža tudi na Kitajsko

Besedilo: Štefan Žargi
Kategorija: Gospodarstvo / / 06:00

V časih, ko je morala prav zaradi cenenih izdelkov z Daljnega vzhoda večina naših tekstilnih tovarn zapreti vrata, škofjeloški Šešir krizo premaguje.

Škofja Loka – Ko smo konec avgusta pisali o tem, kako se škofjeloška Gorenjska predilnica ozira po drugih dejavnostih (predelavi odpadkov in v turizem), smo v uvodu zapisali, da so po lanskem propadu Gorenjskih oblačil, IBI-ja in Aquasave v tekstilni panogi na Gorenjskem ostale le še tri družbe: Odeja, Gorenjska predilnica in Zvezda. Storili smo napako. V tekstilni panogi je tudi škofjeloška Tovarna klobukov Šešir. Če moramo o Zvezdi poročati, da je očitno zašla v precejšnje težave, pa o Šeširju kljub krizi, ki zaostruje položaj tekstilcev – da ne omenjamo Mure, ni nič slišati. Dolgoletnega direktorja Mira Pinteriča smo povprašali, kako poslujejo.

Kako občutite krizo v Šeširju?

»Lahko bi dejal, da krize sploh nismo občutili, ker smo v krizi nenehno. Danes je moderno reči, da naj si izberemo izdelek z večjo dodano vrednostjo, težko pa je to uresničiti. V Šeširju smo se odločili, da znamko Šešir, ki je slovenska znamka, obdržimo. Leta 2011 bomo praznovali že 90-letnico tovarne. Naš cilj je, da obdržimo delo za sedemdeset ljudi. Kje bomo to počeli, pa še ni povsem jasno.«

Kako to mislite? Šešir vendar ima dovolj prostorov: tovarno v starem mestnem jedru in nove prostore na Trati.

»Prav v tem je problem. Prostorov imamo preveč in ti so zdaj pri nas, zlasti pa v Škofji Loki, popolnoma razvrednoteni. Poleg tega, da se trudimo za poslovanje, moramo vzdrževati skoraj 22 tisoč kvadratnih metrov površin, za delo jih potrebujemo le 4500 kv. metrov, in to ni poceni. Kriza je seveda vplivala na naročila, pri čemer nismo izgubili nobenega kupca, so pa nam zmanjšali naročila.«

Moderno je tudi reči, da si je treba najti tržne niše …

»Res je in mi smo jih našli. Izdelujemo specialna pokrivala. Delamo za holandsko in našo policijo, gasilce, 'fan' klube po Avstriji, pokrivamo lovce, slovensko vojsko. Smo majhni, zelo prilagodljivi in zadnja tržna niša je povabilo na Kitajsko, kar menim, da je, če bomo znali izkoristiti, lahko tudi dolgoročnejše perspektivno. Do povabila je prišlo prek naših prijateljev ameriških Židov, ki jim vera zapoveduje, naj nosijo klobuke.

Bil sem na Kitajskem, kjer imajo 22 tovarn klobukov. Iz taktičnih razlogov, da delamo za primerno plačilo tisto, česar oni ne znajo, smo se odločili, da na Kitajskem začnemo s polproizvodi. Na prvo pošiljko v juniju 1800 kosov praktično ni bilo pripomb. Naš nastop na Kitajskem pa ima tudi širše razsežnosti in bo ob pametni politiki v igri med konkurenti vplival tako na naše možnosti tako na evropskem kot tudi na ameriškem trgu.«

Ste zaradi krize kaj zmanjševali število zaposlenih in ukrepali s skrajševanjem delovnega časa oziroma čakanjem na delo?

»Ne. Število delavcev se je sicer zaradi upokojitev nekoliko zmanjšalo, sedaj nas je 66, vendar vsi delajo s polnim delovnim časom. K temu pa naj pripomnim, da je naša stalna politika, da ni nadur, da delo razporejamo tako, da so delavci ob koncih tedna resnično prosti. To je nedvomno vrednota.«

Ste zadolženi?

»Mi operativno pokrivamo stroške. Res smo pred letom za potrebe proizvodnje, za nabavo materiala, najeli kredit, ki nas zdaj 'tepe'. Nismo pač predvidevali padcev cen nepremičnin, padca delnic, to je sedaj naš Damoklejev meč.«

Pred dvema letoma in pol ste se odločili za notranje lastninjenje – odkup lastniških deležev. Ste to izpeljali?

»Da. Celotno naše premoženje je v rokah 128 delničarjev, pri čemer cilja, da bi namesto drage d. d. postali d. o. o., nismo dosegli. Predvsem smo mislili število delničarjev zmanjšati, pa se izkaže, da delnic nihče noče prodati, zato število delničarjev celo raste. Poudarim naj, da smo delnice skladov odkupovali zelo transparentno, vedno z javnimi objavami in 21 nas ima večje deleže. Jaz in moja družina imava štiridesetodstotni delež.«