Na vrhu oblasti, ki si je ne želi

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sobota, 24. oktober 2009 / 06:00

V vabilu na Glasovo prejo z dr. Pavlom Gantarjem smo za vabo izpostavili naslednji poudarek: da je prvi mož zakonodajne oblasti v državi. Naš gost pa nas je v pogovoru presenetil z izjavo, da ne gre za to, kako visoko je kdo, temveč za to, kaj lahko na svojem položaju dobrega naredi.

No, resnici na ljubo je tako, da večine tistih, ki se po različnih lestvah in na različnih višinah vzpenjajo na oblast, tja gor ne žene kak posebni altruizem, nesebična skrb za druge ljudi, temveč predvsem sla po oblasti in z njo povezane ugodnosti; najmočnejše med politiki pa volja do moči, ki je pri njih močnejša od drugih. Pavel Gantar je v svojem življenju naredil lepo kariero, od podeželskega otroka do enega prvih mož v državi. Rodil se 26. oktobra 1949 v Sestranski vasi (danes je del Gorenje vasi), v družini vaškega obrtnika. Oče je bil mizar in če bi šlo po starem, bi to postal tudi sin. Saj tudi je: v litostrojski šoli se je izučil za modelnega mizarja, ti pa med mizarji veljajo za elito. Vendar ga to ni zadovoljilo, šel je naprej, na univerzo. Na Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo (sedanja Fakulteta za družbene vede; FDV) je študiral sociologijo in leta 1974 diplomiral. Magistriral je oktobra 1983 pri žirovskem rojaku dr. Zdravku Mlinarju (Urbanizem in sociologija; problem uporabe socioloških spoznanj pri urbanističnem planiranju), doktoriral pa novembra 1989 na Filozofski fakulteti Vseučilišča v Zagrebu s tezo Sociološka kritika teorij planiranja. Na FDV se je tudi zaposlil in bil v letih 1973-94 visokošolski učitelj in raziskovalec.

V drugi polovici 80. let se je dejavno vključil v družbeno gibanje, ki je na koncu privedlo do osamosvojitve Slovenije. Deloval je na levem polu, v t. i. alternativnih družbenih gibanjih, na preji je sam rekel, da je v politiko prišel preko panka. V letih 1986-91 je bil predsednik kulturnega društva ŠKUC-Forum in od maja 1988 do maja 1990 član Odbora za varstvo človekovih pravic. Brali smo ga v Mladini, kjer je politično dogajanje spremljal kot kolumnist. Ko so nastale stranke, se je vključil v ZSMS, iz katere je nato nastala LDS. Tako je vstopil v politiko in bil marca 1994 v Državnem zboru izvoljen za ministra za okolje in prostor v drugi vladi dr. Janeza Drnovška (kot naslednik dr. Miha Jazbinška). To je ostal tudi v tretji Drnovškovi vladi (do 2000), v četrti pa je postal minister za informacijsko družbo (2000-4). V Državni zbor je bil prvič izvoljen leta 2004 in bil do 2008 poslanec. Tega leta pa je bil vanj izvoljen drugič, kot poslanec stranke Zares, in nato še za to, kar je zdaj: njegov predsednik.

Ko ga takole biografiram, se spomnim na naša prva srečanja. Zgodila so se sredi 70-tih let v domu Partizan v Gorenji vasi, kjer so bili ob sobotnih večerih še danes znameniti plesi, takrat osrednji družabni dogodek v naši dolini. Na te plese smo hodili tudi člani Kluba študentov Poljanske doline (KŠPD), večina zaradi tistega, za kar pri teh rečeh gre – da bi plesali in se pri tem še s kom spoznali – nekateri pa smo ta vidik sistematično zanemarjali in večino plesnih rund preživeli v debatah za šankom, ki je bil v prostoru pod plesiščem. V tej pivski katakombi smo – namesto da bi se ženili – razpredali o vsem mogočem. Da bi na ta način koga odrešili, se ne spominjam, škode pa, razen sebi, menda tudi nismo delali. Po študiju smo se razšli, vsak je nekaj postal, nihče pa ni prišel tako visoko kot Pavle.

Proti koncu 80-tih let je moralo biti, ko sem ga nekega dne obiskal v Ljubljani, razloga se ne spominjam, najbrž sem ga nagovarjal, da bi napisal kak članek za Žirovski občasnik. Ko sva že nekaj časa govorila, reče Pavle: zdaj moral pa na sestanek vodstva ZSMS na Dalmatinovo 4 (v zgornjem delu tiste stavbe, v kateri je slej ko prej sindikalna centrala, v pritličju pa že lep čas tudi ljubljanska izpostava Gorenjske banke). Pa pojdi še ti, boš videl, kakšna družba je to in kaj se pogovarjamo, mogoče se nam pridružiš. In sva šla. Za mizo so sedeli mladeniči, ki so v naslednjih letih ravno po linije te mlad(insk)e stranke postali vodilni slovenski politiki; spominjam se Zorana Thalerja, Jožefa Školča, Janeza Kopača, Mojmirja Ocvirka in še kdo je moral biti. O čem so govorili, se ne spominjam, že na preji pa mi je, bolj za šalo kot zares, prišlo na misel: kaj pa, če bi se takrat tudi jaz ogrel za te reči in se tako kot Pavle preizkusil v politiki? Kakorkoli že, moj politični nagon je bil očitno prešibak. Gost preje pa je ravno ob tem komplimentu – kako visoko je prišel v politiki – izrekel misel, ki se mi zdi najbolj žlahtna od vsega, kar sva rekla: da ne gre za to, kako visoko je kdo, temveč za to, kaj lahko na svojem položaju dobrega naredi. Tako se govori.

Pavla Gantarja sem po preji povprašal, na katera izmed svojih del je najbolj ponosen, katera bi uvrstil med svojih prvih deset (»top ten«). Najprej je odvrnil, da je to težko, po premisleku pa jih je izbral. Navajam jih po časovnem vrstnem redu. Ponosen je na: 1. vodenje ŠKUC-Foruma v letih najbolj živahne alter kulturne produkcije in razcveta novih družbenih gibanj; 2. na to, da je bil pet let kolumnist Mladine; 3. na sodelovanje v Odboru za varstvo človekovih pravic, v ožjem delu odbora; 4. na sodelovanje v avtocestnem programu v devetdesetih letih; 5. na Zakon o ohranjanju narave; 6. na razglasitev Škocjanskega zatoka za zavarovano območje; 7. na širitev interneta v gospodinjstvih v letih 2001-2004; 8. na uveljavljanje širokopasovnega dostopa v šolah in javnih institucijah; 9. na Zakon o dostopu do informacij javnega značaja; 10. na soustanoviteljstvo stranke Zares. Zdaj pa dela na tem, da bi bil nekoč lahko ponosen tudi na to, da je vodil Državni zbor Republike Slovenije.