Življenjski tek čez drn in strn

Pogovor med dvema učenkama devetega razreda osnovne šole: »Na tej travi bom sam' padla in se ubila.«

Druga odgovori prvi: »Sej tastari itak prav'jo, da nas ni škoda. Da smo škodljivci.«

Pogovor med dvema učencema letnik 2003: »A ti sploh veš kva pomen' kros?«

Drugi odgovori prvemu: »Vem ja, to je tek čez drn in strn! Sam' pojma nimam, kva je to drn pa strn ...«

Stal sem ob strani proge in kot športni navdušenec spremljal boje na občinskem krosu za osnovne in srednje šole, ki ga je organizirala Športna zveza Tržič, in to na Kokrici na »rolkarski« stezi ob vhodu v Udin boršt. Poslušal sem dialoge med ogrevanjem tistih najmlajših prvčkov do tistih, ki so že zapustili klopi obveznega osnovnega šolanja. Nekateri med njimi so že pravi tekmovalci, ki imajo v sobah že izobešene kolajne, kot tudi taki, ki so se znašli tam zaradi sošolca ali sošolke ali ukaza učitelja telesne vzgoje, ker so bili dobri ali odlični na šolskem krosu. Učitelj telesne vzgoje je vprašal tekača iz devetega razreda: »Kakšna je današnja taktika?«

»Srce pustiti na terenu!« je odgovoril z mozolji napaden najstnik, ki se je zdel kot nogometaš, na koncu pa sem zvedel, da je odličen smučarski tekač.

Startale so borbe tistih najmlajših. Na videz kratkih tristo metrov je bila naenkrat resna razdalja, ki je zahtevala neverjeten napor tako hitrih kot tudi tistih, ki so tek zmešali s kratko hojo kot pripomoček. Kot oče podobno mladih otrok sem pomislil, ali ni mogoče prezgodaj, da bi taki, ki si še zob ne umivajo sami in še vedno imajo nekje v kotu sobe rezervne pleničke za vsak slučaj, tekmovali med sabo? Spomnil sem se na misel, ki sem jo prebral pred kratkim v »nagovoru« ministrstva za šolstvo in šport: »S šolskimi športnimi tekmovanji in prireditvami pripomoremo k skladnemu razvoju odraščajočega in zorečega mladega človeka ter ga vzgajamo za zdravo in ustvarjalno življenje.« Vse lepo in prav, vendar se mi zdi, da prvi razred in še kak višji ne spada v debato o tem, kdo je boljši in kdo predvsem slabši. Nisem prepričan, da verjamem, da so take vrste športna tekmovanja pomemben in nepogrešljiv del šolske vzgoje. Pravijo, da so tekmovanja nadgradnja dela pri rednem pouku, namenjena učencem in dijakom, ki želijo pokazati svoje znanje in sposobnosti. Naj me vrag, če mulc v prvem razredu hoče teči tristo metrov samo zato, da bi se trapljal po prsih, češ da je boljši od prijatelja ali koga drugega njegove mladosti. No, ampak v nadaljevanju prebranega je pa bil napisan še ta absurdni stavek: »Tekmovanja in prireditve so namenjene druženju vseh mladih, ne glede na znanja in sposobnosti.« Hudič naj me z vilami špikne, če tisti, ki nima znanja, uživa na Vegovem matematičnem tekmovanju, ali tisti, ki ne mara teka, na krosu. Ampak, saj tisti z neznanjem sploh ne gredo na tekmovanja! Saj res. Potem gredo na »prireditve«, da se neuradno pokažejo kot otroci z neznanjem.

No, nerodnost stavka mi ni vzela užitka do navijanja za tiste, ki so se borili na tekmi. Šolski kros je vsekakor tisto, kar mladi potrebujejo, in zakaj bi ne tekmovali v teku, če že v matematiki in še čem. Naj se vrnem na začetek in skušam dopovedati, da naši najmlajši niso škodljivci in ne potrebujejo tekmovalnosti. Seveda vse do takrat, ko stopijo v »svet odraslih«. Takrat se začne ... Zato je mogoče bolje, da pridejo na start ogreti, da ne rečem že z izkušnjami in so pripravljeni (tudi) za petsto evrov na mesec pustiti srce na terenu.