Kot da nas ni več

Zgodba o Dušici in o tem, kako je, ko smo potisnjeni ob zid (2)

»Dolga leta smo živeli objestno, sekirali smo se zaradi malenkosti. Na primer zaradi nekaj gnilih listov pri solati, ki smo jo kupili v trgovini. Ali pa zaradi malo slabše sobe v hotelu, kjer smo letovali. Vihali smo nos, če je deževalo takrat, ko smo pričakovali sonce. S hčerko sva si, vsaj enkrat na mesec, privoščili nakupovalni izlet v Trst ali Celovec. Vse to je bilo samo po sebi umevno …«

Dušica je že po naravi borka, zato ni vrgla puške v koruzo. Ko je videla, da ne gre zlepa, je poskušala riniti z glavo skozi zid. Najprej je dala oglas, da lahko pazi otroke, a kaj, ko je bil vrtec v njihovem kraju na pol prazen in so starši raje pošiljali otroke tja. Potem se je odločila, da bo inštruirala srednješolce. Žal jo je sin ob prvem poskusu postavil na realna tla z besedami, da je njeno znanje zastarelo in da se bo prej osmešila, kot pa koga kaj naučila. Potem je poklicala kolegico, ki je imela vrtnarijo. Prosila jo je, če ima zanjo kaj dela. Imela ga je, a ji, žal, ni mogla obljubiti plačila do 1. novembra.

»Prosila sem moža, naj tudi on kaj brska, sprašuje, išče. A je preveč ponosen, da bi to počel. Sedi doma in propada. Vidno. O tem, kdaj se je nazadnje v postelji obrnil k meni, ne pomnim. Jaz pa sem živahna ženska in potrebujem tudi nežnosti, brez njih težko funkcioniram. Pa sva »poskusila« prvič, drugič … ni in ni šlo. Imelo me je, da bi se preselila v kabinet, vendar tega nisem storila, to povem povsem odkrito in na glas. Vem, da mnogi doživljajo podobne usode, a se ne upajo spregovoriti o tem. Rekla sem možu, če mu prinesem iz videoteke kakšen pornič, da ga bo »premamilo«, a me je le zgroženo pogledal, kot da bi mi hotel reči, da se mi je že popolnoma zmešalo. Tudi na to sem pomislila, da bi začela »prerokovati«. Imam sosedo, ki to počne že vrsto let in pred njeno hišo ustavljajo tudi dragi avtomobili. Žal nimam preveč talenta za to, da bi vlekla ljudi za nos. Odšla sem na tečaj za zavarovalnega agenta, vendar mi ni sedlo. Preveč je bilo črnih lukenj, v katere bi morala zvabljati morebitne stranke. Edino, kar mi je res uspelo, je bila endivija, ki pa sem jo v celoti prodala dvema gostilničarjema, pa še bi je lahko, a je žal bil pridelek preveč skromen. Tega, kako sem bila srečna, ko sem dobila plačilo, ne morem povedati …,« je nadaljevala Dušica.

Pred nekaj tedni pa se ji je odprlo. Dobila je več ponudb, da naj uredi grobove. Sedla je v avto in se začela voziti od enega pokopališča do drugega. Delala je od jutra do večera in s svojim delom je bila več kot zadovoljna, njeni naročniki pa prav tako. S tem, kar je dobila, je lahko otrokoma plačala skoraj vse študijske obveznosti. Kamen se ji je odvalil od srca, saj je vedela, da vsaj onadva ne bosta prikrajšana.

»Moja trenutna taktika je taka, da prosim svoje znanke, da povedo prijateljicam, da poceni pospravljam po stanovanju, da likam, pomivam okna, urejujem vrtove, pobiram jabolka, pomagam starejšim, tudi ostrižem koga, če že ravno hoče, prav tako pa znam peči kruh in pecivo. Vse, kar komu pade na pamet, postorim, da le zaslužim kakšen evro. V sebi čutim ogromno adrenalina, imam moči, da bi gore premikala. Zavedam se, da ne smem omagati, da se ne smem niti za hip vdati skušnjavi in pomilovati svoje usode. Zdrava sem, imamo nobel hišo, dober avto, na pol dograjen bazen za hišo, kaj še hočem več?!« je postala humorno cinična, a ne brez nasmeha na obrazu.

Potem sva za trenutek pozabili na vsakodnevne skrbi in težave, ter se posvetili aktualni politiki, ki ji še malo ni všeč. Jezi se na tiste, ki so jih polna usta pravic, pa že sedaj zaslužijo na mesec več, kot bo ona dobila v petih letih. Zmajuje z glavo, ko razlaga svoje poglede na tajkune in na njihove politične botre. Sem in tja omeni tudi kakšno ime.

»Nekateri so od mene prepisovali domače naloge, sedaj me pa niti ne poznajo,« reče trpko, ko omeni zgodbo, kako se je v stiski obrnila na nekega politika, pa jo je zavrnil, češ da zanjo ni še nikoli slišal.

»Vse bom naredila, kar lahko, da se mojima otrokoma ne bo treba prostituirat,« nadaljuje in mimogrede pade v novo zgodbo o sinovi sošolki, odlični študentki, ki se je v želji, da dokonča študij v roku, preselila k starejšemu moškemu, se ve, zakaj.

»Sedanji čas je poln grozljivih osebnih tragedij. Tudi po zdravstveni plati. Ko ljudje ne morejo kupovati zdravil, ko pristanejo zaradi depresije na psihiatriji, ko se zakonca v najtežjih trenutkih ločujeta, ker nista sposobna s skupnimi močmi premostiti težav. Če pogledam okoli sebe, se mi zdi, da je vsaka hiša v naši ulici zaznamovana. Vendar sem optimistka, in upam, da bo mož že kmalu dobil kakšno novo naročilo, prepričana sem, da umazanih šip, ki jih bo treba pomiti, tudi zame ne bo zmanjkalo …«